Dekleti 2 vzgojne skupine sta takole strnili svoje vtise sprejemnega dne:
V torek zjutraj so nas maturanti grobo prišli zbudit iz naših prečudovitih sanj in nas odpeljali ven na mrzel zrak. Ura je bila 5.30, kar pomeni, da je bilo še temno, da smo bili zaspani in smo želeli nazaj v tople postelje.
V pižamah smo morali odteči dva kroga okoli gimnazije, nato smo igrali kviz. Vsaka skupina se je postavila v vrsto in naredila 10 sklec. Nato smo odgovarjali na vprašanja, medtem ko je druga skupina delala mučne počepe. Ker smo bili od teka preznojeni in smo stali pri miru, nas je le še bolj zeblo. Po končanem kvizu smo dobili kozarec hladne vode, jo popili in morali odteči še en krog po zdaj že znani poti okoli šole. Nato smo končno smeli oditi na zajtrk.
Do večera smo morali pripraviti pesem Saške Lendero. Odločili smo se za Jelenčka Rudolfa. Ob 20. uri smo se dobili v skupnem prostoru, polni navdušenja, nervoze in nevednosti, kaj se bo zgodilo. Začelo se je s slovensko himno in zelo duhovitim govorom dveh maturantov. Sledil je še en kviz, ki je bil veliko boljši, zabavnejši, predvsem pa toplejši kot tisti zjutraj. Sledile so naloge, v katerih smo tekmovali z nasprotno vzgojno skupino. Seveda smo skoraj pri vsem zmagali mi. Zatem smo zapeli. Prva je zapela 1. vzgojna skupina pesem Ne grem na kolena, nato pa smo bili na vrsti še mi. Pesem smo odpeli uspešno in čakali na razglasitev zmagovalca. Naša skupina je bila boljša, kar pomeni, da smo zmagali.
Sledil je še domski ples, pri katerem smo se vsi zabavali. To je bil nepozaben dogodek za nas vse, saj bomo tudi mi nekoč »fazanirali« 1. letnike.
Lucija Gros in Nuša Bernik, dijakinji
