Po zelo intenzivnem tednu priprav je naposled sinilo jutro tiste sobote, ko nas je gospod Rudi z enim od avtobusov njegovega podjetja odpeljal v Celje. Kar 48 učencev in 4 spremljevalci smo posedli po zelo velikem mercedesu in se odpravili na Spodnje Štajersko. V Celju nas je ob vstopu v staro mestno jedro pričakal naš vodič Klemen, ki nas je popeljal do III. osnovne šole. Tam smo odložili nahrbtnike, malico in naše lepe uniforme ter se odpravili v Narodni dom na tonsko vajo. Čudovita dvorana nas je navdala z dodatnim veseljem in sonce je še bolj jarko sijalo, ko smo se vrnili v osnovno šolo. Kar težko je dojeti, da so nekatere osnovne šole še v starih stavbah z ozkimi stopnišči in visokimi hodniki, po drugi strani pa imajo take stavbe nadih starodavnosti, ki morda spomni na literarnega junaka Harryja z okroglimi očali.
Naši mojstri pevci so se oblekli v svoje smaragdne in bele obleke, še malo povadili in odšli poskušat pevsko srečo. Res jim je bilo prijetno prisluhniti, ko so ob boku tolikih dobrih mladinskih zborov osnovnih in srednjih šol napolnili dvorano s petjem. Prisluhnili smo še zboroma glasbenih šol iz Rogaške Slatine in Velenja, zapeli še v mestu na enem glavnih mestnih vozlišč, potem pa odšli na zasluženo kosilo in sladoled. Medtem smo izvedeli, da smo si prislužili zlato priznanje z odliko, za 91 osvojenih točk pa smo izvedeli na svečani podelitvi. Tam nas je najprej nagovoril Nenad Firšt, direktor festivala, ki je orisal dolgo zgodovino tega glasbenega dogodka v Celju, potem pa nas je naš Damjan Močnik naučil dveh kanonov. Z glasbo in izraelsko pesmijo Šalom, h’averim, lehitraot (Pozdravljeni, prijatelji, in skoraj spet na snidenje) smo se poslovili od polne dvorane mladih pevcev in dirigentskih veščakov ter ubrali pot nazaj pod Šmarno goro. Troje celjskih zvezd nam je žarelo v očeh, na večernem nebu doma pa so jim odmevale neštete zvezde pomladnega obnebja.
oppo_256
