Pod Rožnikom je vrt prostran
z gosti s celega sveta.
V njem je zbrana, o Zemljan,
živad s planeta sinjega.
Četrtošolci smo se oblačnega torka, ko se je pripravljalo na dež, odpravili na obisk k živalim pod Rožnik. Modri avtobus Arriva (kar po italijansko pomeni, da pride) kar ni prišel, ampak k sreči smo ga le zagledali, se vkrcali na plavo barko in po kratki vožnji prispeli do živalskega vrta. Demonstratorka Mojca nam je v majhni učilnici, lično ozaljšani s slikami velikih metuljev in zvedavega krta, pokazala dve eksotični živali. Iz podsaharske Afrike nas je prišla pogledat železna kača, ki je prav 340-noga stonoga. Pobožali smo jo in ji dovolili, da se sprehodi po naših dlaneh. Iz večje posode pa je gospodična Mojca potem potegnila mlečnico, katere smo se kar malo ustrašili. Mlečnica je namreč na las podobna strupeni mokasinki, zato je bila naša bojazen na svoj način upravičena. Kačica za smrtonosno krinko pa se je izkazala za prijazno družico, ki se je dala pobožati. Ni sicer predla kot mačka, zadovoljna pa je le bila.
Potem smo se podali pogledat morskega leva, ki ga po morskokraljevsko ni bilo na spregled, pozdravili smo šimpanza, medveda se nista kaj prida zmenila za nas, srepogledi volkovi (ki so lahko tudi volki ali volcje) pa so vztrajno nabirali kroge v svojih prostranih ogradah. Levinja je na ves glas objokovala pokojnega moža, mi pa smo si za sam konec zanimivega potepa po živalskem vrtu ogledali še plazilce in kače v vivariju. Kameleon nas je barvito gledal z najvišje veje, modras in gekoni so se potuhnili za vejevje, piton pa je skril glavo za svoje stasito kačje telo.
Počakali smo še naš modri avtobus iz Kamnika, motor je pognal kolesa vse do našega šolskega domovanja. Dež je padal in curljal, na najrazličnejše načine nas je osrečeval s svojo mokroto, mi pa smo se veseli podali nazaj v našo OŠ AŠ. Obljubili smo si, da bomo še bolj prijazni do živali, s katerimi si delimo naš zeleni planet.
