France nas spet ni razočaral, niti s svojo poezijo niti s svojim odnosom do soljudi. Predvsem pa ne s svojo enkratno osebnostjo, ki je sredi morja nemške kulture na takratnem Kranjskem povzdignila slovenščino na do takrat nesluteno raven, ob bok poetičnim velikanom drugih evropskih narodov. Najprej smo rekli živio vsem narodom, potem si pogledali v oči z radostjo, hčerjo iz Elizija, nato pa pili iz kupe, ki nam jo je pripravil veliki Vrbljan. Mokrocveteče rož’ce poezije so učenci vpletali med strune, ki so jih dramili prsti nadobudnih sošolcev – glasbenikov. Na koncu nas je pozdravila gospa ravnateljica, nam čestitala ob kulturnem prazniku naše drage Slovenije ter nam zaželela prijetnega počitka (ali dopusta, če hočete).
In če bi zares pozorno pogledali, bi se v jarkem soncu, ki vedno bolj sili skozi velika okna, v prenekaterem očesu zableščal nadih solze. Domovina je ena sama in naša materinščina je zares jezik ljubezni. Iskrene čestitke ob slovenskem kulturnem prazniku!
