Včasih pridejo učenci iz prve triade kar malo bolj otovorjeni v šolo. Ponavadi vlečejo s seboj priročen kovček in zlahka se da naslutiti, da se nekam odpravljajo. Današnje sončno jutro je pripravilo prav tak scenarij. Za družinske dneve je bil na vrsti 1. b. Zapeli so si »Na Gorenjsko, kjer gore so« in odšli. Ko se je avtobus vozil vse bolj na sever, so bile gore vse bližje, sonce je vse bolj vroče sijalo na prelepo gorato pokrajino, dokler se ni pred mladimi popotniki prikazala Kranjska Gora. Kovčke v center različnih dejavnosti in hajd naprej. Kam drugam kot v dolino pod Poncami, kjer tako pogosto vihrajo ponosne slovenske zastave. B-jevci so si pa rekli: »Veselo v Planico in urno naprej« ter se podali prav do Tamarja. Zvedavo so kukali na okoliške vrhove skozi izvotljena debla ob poti, si ogledali kapelico v dolini, se smukali okoli planinskega doma in bili veseli kot le kaj. Saj tako je treba, ali ne? Čisto pravi potepuhi, kot da so že v drugem razredu.
