Talentov naših preobilo
v dvorano se je športno zlilo.
Srce je v pesmi, plesu pelo,
kot sanje vse se nam je zdelo.
Storilo se je sončno popoldne in jarko sonce je povsod osvetljevalo tiste najlepše odtenke zelene, ki jih naredi mlado listje na drevesih. Cela čreda jeklenih konjičkov se je zgrnila pred stavbo naše osnovne šole, ki je bila že ves dan podobna mravljišču. Telovadnica se je kot najbolj gibčen transformer prelevila v prijetno dvorano, ki ji je načeloval velik oder. Vsepovsod po šoli so odmevale pesmi, igrali so inštrumenti, slišati je bilo švistenje premikajočih se stopal, ki jih je gnal ples, in najrazličnejše besede.
Ob petih popoldne pa se je na oder začela zlivati zlata reka talentov naše šole. Najprej nas je pozdravila gospa ravnateljica, potem pa se je začelo. Učenci so s svojimi mentorji godli, brenkali, predvsem pa peli in plesali, da je bilo veselje. Gostje so z napolnjenih tribun veselo zrli na dogajanje pod sabo in aplavz se je po vsaki točki vil po celi dvorani. Učenci, ki celo leto veselo in prizadevno trgujejo s svojimi talenti, so jih pokazali na tržnici. Vrvenje, ki ga vsak šolski dan opazuje ponosni napis »Šola tisočerih talentov«, se je udejanilo. V srcih mnogih je vzbudilo željo, da morda tudi naslednje leto ali kdaj drugič prispevajo svoj kamenček v mozaik naše skupnosti.
Obilno obložene mize v slogu antičnih simpozijev so potem v avli združile nastopajoče in gledalce. Skupaj smo pretehtevali talente in z zadovoljstvom ugotavljali, da smo pridobili kar nekaj novih. Še posebej pa smo bili zadovoljni, ker smo skupaj pripravili tako lep dogodek. Se vidimo na naslednjem talentovanju!
