Valentin je z našimi smučarji, sankači in tekači ves dan iskal ključ do korenin. Tine je pihal in hukal, da se je sneg kar malo talil, ampak starodavni ključ se je izgubil, zasmučali smo ga in zasankali. Bilo je živo in živahno, sonce je sijalo, mi pa smo zasedli dol in breg. Uživali smo, se družili in smejali. Tako smo bili veseli, da bi kar zaukali ali pa zajodlali, kot nekdanji priseljenci, ki so tod gnali živino na pašo. Niti vedeli nismo, da mineva ravno 740 let, odkar so freisinški škofje podelili te posesti svojim tirolskim podložnikom, pred tisoč in petdesetimi leti pa so bila prvič zapisana imena Sorice in okoliških vasi.
Celo Ivan Grohar je s Sorice pogledoval proti severu, kaj da pomeni ta veseli vrišč. Tako kot njegov Sejalec smo tudi mi sejali, pa ne žita, ne bi vzklilo, prezgodaj je še. Sejali smo tako kot Kekec dobro voljo pri ljudeh. Zagotovo bo vzklila.
