Dnevi Dekliškega zbora sv. Stanislava v ZDA gredo počasi h koncu. Zadnji februarski dan je zaznamoval drugi nastop na konferenci ACDA v Kansas Cityju, ki je prav tako kot prvi prinesel polno lepih doživetij.
Predzadnji dan turneje je bilo med vsemi nami čutiti zadovoljstvo po včerajšnjem odličnem koncertu ter navdušenje, da bomo nocoj še enkrat nastopile. Znova smo se zavite v najtoplejše šale, pokrite s kapami in kapucami odpravile na sprehod. Nobena v mrazu ne uživa več, zato se vrnitve v tople domače kraje že zelo veselimo, pred tem pa bomo tukaj s svojim petjem pogrele še mnogo src.
Šofer Maverick nas je s svojim šolskim avtobusom ob 19.30 odpeljal v MKT, kjer so nas mnogi prepoznali in nam že na hodnikih pripovedovali, da smo jih sinoči tako navdušile, da so nas prišli danes poslušat še enkrat. Ko smo prišle na oder, nas je publika nagradila z glasnim aplavzom še preden smo jim s prvo pesmijo zaželele “Bog daj dober večer“. Ves čas nastopa je bilo med nami čutiti močno povezanost. Pele smo in želele, da bi zmogle zajeti iz vsega znanja, ki smo ga s trudom prigarale, in z zaupanjem v božjo pomoč občinstvu samozavestno podariti tisto najlepše, kar je v nas. Na ta način poskušamo uresničevati naš moto: Sharing my true self / PODARIM peSEm. Po vsaki odpeti skladbi je bilo iz dvorane slišati vzklike navdušenja, po zadnji pa stoječim ovacijam spet kar ni in ni bilo konca. Po koncertu so mnogi dirigenti z vsega sveta pristopali k Heleni in nam, nam čestitali, hoteli izvedeti kaj več o našem delu in se želeli z nami fotografirati. Naj z vami delimo le nekaj njihovih pohval:
“You are highlight of this years conference, you are a gift from heaven.”
“Good job, Slovenia!”
“Bil sem popolnoma osupel, ko si dala vzmah in zapustila oder, pevke pa so same odpele in odplesale skladbo.”
“Napolnile ste naša srca!”
“Vaš nastop je bil osupljiv in čudovit. Hvala, ker ste prišle in nas navdihujete tukaj v ZDA.”
Čudili so se, kako je mogoče, da se ustvari tak nivo le s tremi urami in pol vaj na teden, poleg tega pa se še vsako leto zamenja tretjina pevk. Velika večina jih je bila prepričana, da smo dijakinje glasbene gimnazije. Helena je bila na nas izjemno ponosna, prav tako je ponosen tudi prof. Močnik, vendarle smo edini slovenski zbor, ki je nastopil na obeh največjih svetovnih zborovskih dogodkih, Svetovnem zborovskem simpoziju pred dvema letoma v Barceloni in sedaj na Nacionalni konferenci Ameriških dirigentov.
Ko smo prišle v hotel, so nam naši zlati spremljevalci pripravili presenečenje, čakale so nas slastne pice, veselje je bilo neizmerno. Malce utrujene se že veselimo jutrišnjega dne, ko se bomo maturantke s prof. Močnikom že zgodaj dopoldan udeležile nekaterih predavanj na konferenci, ostale bomo prisluhnile koncertom v MKT, zvečer pa bomo v Kansas Cityju nastopile še enkrat.
Fotografije (razen zadnjih treh): Janez Eržen
