2. dan v Tokiu – onigiri in koto

Drugi dan se je, podobno kot prvi, začel z zajtrkom, ni pa bila več potrebna borba s psom, ki se me je že počasi navadil. Danes me je na mizi pričakala malce bolj nenavadna kombinacija – miso-soup in mesna pita, ki jo je njena mama kupila v bližnji pekarni.

Seveda so mi prijazni gostitelji pripravili tudi kosilo, ki sem ga vzela s seboj v šolo (skupaj s skrbno zapakiranimi japonskimi palčkami, ki sem jih dobila v dar).
Po dvajsetminutni vožnji z avtobusom sva z mojo gostiteljico Luno prispeli do šole, kjer naj bi se ločili, saj je njo čakal pouk, mene pa učenje tradicionalnega japonskega inštrumenta koto, vendar sva po prihodu ugotovili, da sva zamudili preostanek skupine. Profesorica Yuka se je prijazno vrnila nazaj pome, Luna pa se je odpravila k pouku.
Skupaj z Yuko nama je uspelo ujeti skupino, s katero smo se z vlakom in podzemno železnico odpeljali do najstarejše univerze za dekleta v Tokiu. Kot nam je zaupala Yuka, ki je tukaj tudi diplomirala, je bila na začetku namenjena usposabljnju učiteljic, danes pa se lahko izobraziš za kateri koli poklic. V prostorih te univerze nas je že čakalo 6 kotojev in nekaj deklet, ki so nam skupaj s profesorico Yuko najprej zaigrale dve uvodni skladbi, nato pa nas še naučile osnov tega tradicionalnega japonskega inštrumenta, sestavljenega iz velikega kosa lesa in trinajstih strun. Uspelo nam je celo zaigrati (in zapeti) pesem o češnjevih cvetivih – sukuri.
Po tem smo se vrnili v šolo, kjer smo pojedli kosila, ki so jih za nas pripravile gostiteljske družine. Prav v tem trenutku sem odkrila, kaj mi je ves ta čas v življenju manjkalo, pa se tega niti nisem zavedala – onigiri. To je izvrstna, tradicionalna japonska prehrana – pravzaprav je to kroglica riža, polnjena z različnimi nadevi (najbolj pogost in po mojem mnenju najboljši je tunin).
Po skupnem kosilu smo se dijaki spet ločili, saj je tako Japojce kot nas čakal pouk. Japonci so se odpravili k rednim uram, Slovenci pa smo se udeležili japonske ure angleške komunikacije, kjer so nam učenci drugega letnika v skupinah razkazali šolsko poslopje, ki po prvih ocenah obsega dve Škofijski, a je po mnenju japonskih učencev še vedno zelo majhno (ena izmed šolskih stavb ima sedem nadstropij, vseh stavb pa je pet). Po tem je sledila še ura matematike, kjer smo se soočili z verjetnostjo in navdušenim mladim profesorjem. Nalogo, ki je bila v izziv tudi našim profesorjem, smo uspeli pravilno rešiti, a smo se vsi strinjali, da je bila zares težka.
Ko se je pouk za ostale japonske učence uradno končal – kar je bilo, v primerjavi s Slovenijo, zelo pozno, šele okoli štirih, smo Slovenci skupaj z našimi japonskimi gostitelji spoznavali lepote japonske kulture. Poskušali so nas naučiti japonsko kaligrafijo in origami (z veliko truda mi je uspelo izdelati malce deformiranega ptiča, medtem ko so Japonke uspele narediti veliko neverjetno lepih in estetsko dodelanih origami izdelkov). Pokazale so nam tudi njihovo narodno nošo – kimono in nas vanj tudi oblekle, tako da smo lahko videli, kako zahtevno je pravilno obleči in nositi to svečano obleko.
Po zaključku smo se odpravili vsak na svoj dom – mene je že čakala večerja in nove kulinarične izkušnje, saj sem jedla znane japonske “noodles” – in to celo z japonskimi palčkami!
Po večerji smo se odpravili še na sprehod po presenetljivo mirnem delu Tokia ob eni od mnogih rek in se ustavili tudi v šintoističnem svetišcu.
Dan je bil zelo lep, a tudi zelo naporen, zato smo se vsi že veselili počitka, pa tudi jutrišnjega Disneylanda.

Jerneja Koren

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.