Ker je bilo zunaj zelo mrzlo, vedela pa sem, da me v Disney sea world čaka veliko hoje, sem se oblekla podobno, kot bi se oblekel eskim, ki gre na lov (kar pomeni, da sem se dobro in zelo oblekla, a je bilo še vedno premalo).

Z Japonko sva se podali od doma, zamenjali nekaj vlakov in avtobusov, si na enem od avtomatov (ki jih v Tokiu resnično kar mrgoli) kupili pijačo – samo prijazen namig: zeleni čaj je boljši sveže kuhan kot ustekleničen – ter končno prispeli do končne postaje, kjer naju je že čakala skupina Slovencev in Japoncev.

Skupaj smo se vsedli na poseben vlak, ki vozi po Disneylandu in Disney sea worldu (to sta namreč dva različna tematska parka, ki stojita drug poleg drugega) – med drugim ima okna v obliki Mickey Mouse ušes. Zelo presenečeni in šokirani smo bili, ko smo videli kakšna množica se je nabrala ob vhodu v precej slabem vremenu na delovni dan. Po skoraj pol ure čakanja (kar je bilo glede na kasnejše razmere presenetljivo malo) smo se prebili skozi glavni vhod v notranjost tematskega parka.

Ločili smo se na skupine in se odpravili raziskovat različne atrakcije. Žalostno smo ugotovili, da je bila petnajst minut po odprtju vrsta za najboljše vlakce smrti že zelo dolga in bi morali čakati skoraj dve uri in pol. Tako smo se (tudi zaradi mraza, ki je onemogočal, da bi dve uri in pol stali na prostem in dobili ozebline) raje odločili, da gremo najprej na manj obiskane atrakcije, kjer bomo na vrsto prišli takoj.

Tako smo šli na Simbadovo potovanje, kjer te vlakec popelje po celotni pravljici, a je ta v japonščini, zato je bilo zame vse malce nerazumljivo, saj zgodbe žal nisem poznala od prej. Po tem smo se odpravili v Arielino podvodno kraljestvo (posebej ker je bilo v notranjosti in je bilo zato malce topleje), kjer smo preizusile ‘jumpin’ jellyfish’ ter se odpravile na koncert, na katerem so med drugim nastopali rak, morski konjiček in Ariel.

Po tem smo se ponovno srečali z vsemi Slovenci na kosilu v kitajski restavraciji, nato pa smo se zopet ločili in se odpravili na različne atrakcije. Naša skupina se je ponovno vrnila k Ariel, kjer smo šli še na vrtiljak in vrteče školjke, nato pa smo se odpravile na eno najbolj znanih atrakcij – prosti pad, znan tudi pod imenom ‘Tower of terror’. Atrakcija je bila po mojem mnenju zelo dobro narejena in v njej sem zelo uživala, a je bilo potrebno na nekaj minut zabave čakati kar zelo dolgo. Zaradi slabega vremena in nepričakovane gneče v tematskem parku smo se odločili, da Disney sea world zapustimo malo prej in se odpravimo na skupno večerjo v restavracijo z imenom Rainforest cafe, ki je v celoti oblikovna kot džungla, tako da te obdajajo ogromni akvariji tropskih rib, nasajene palme in drugo zelenje ter plastične opice. Skupaj smo si razdelili nekaj jedi ter dobro uro klepetali ter se družili, nato pa smo se odpravili vsak na svoj dom. Z Luno sva se kar dolgo vozili domov, ker pa sva bili obe precej izčrpani, sva se doma pred spanjem le še pogreli s toplo skodelico čaja.