V Gradcu …

Lucija je že tretja dijakinja, ki je letos na izmenjavi v Gradcu. Svoje doživljanje je opisala na malo drugačen način.

Ko je moja najpogosteje uporabljena fraza “Was bedeutet …?”
Ko je najzahtevnejše delo za šolo izpolnjevanje prijavnice.
Ko gredo moje cimre spat ob desetih.
Ko na hodnikih srečujem enajstletnike.
Ko gledam sinhronizirane filme.
Ko se delo po skupinah pri pouku obnese.
Ko jem solato z bučnim oljem.
Ko poslušam avstrijsko zabavno glasbo.
Ko skupni prostori v internatu služijo svojemu namenu.
Ko popoldne okopavam vrt.
Ko sošolci prihajajo v šolo z mopedi.
Ko ljudje drug drugemu pridržijo vrata.
Ko lahko sledim pogovoru nemškogovorečih prijateljev.
Ko se mi pouk konča ob 13.05.
Ko jedilnica nima ure.
Ko se pri športu igram igre za ogrevanje.
Ko ugotovim, da beseda “malica” pride iz “die Mahlzeit”.
Ko se veselim ure kemije.
Ko se mi ključ nasmehne.
Ko mi posedanje v parku postane navada.
Ko je moja vzgojiteljica 6 let starejša od mene.
Ko me skoraj zbije tramvaj.
Ko gre cel razred med uro nemščine s profesorjem jest juho.
Ko je edina meni znana pesem pri maši latinski spev.
Ko se fantje in dekleta spontano obiskujejo po sobah.
Ko pri zajtrku listam “Kleine Zeitung”.
Ko pogrešam šotor, fotelj in ovenele rastline.
Ko mi Pons rešuje življenje.
Takrat vem, da sem na izmenjavi v Gradcu.
In šele malo kasneje se zavem, kakšna izkušnja mi je bila podarjena.
Sem jo zares doživela?

 

Lucija Mihalinec, 3. č

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.