4. dan v Tokiu – Akihabara in suši za 100 jenov

Petek se je začel precej nepričakovano – šola je bila za vse japonske učence zaradi slabega vremena odpovedana. V sobi nimam okna, zato sem si, ko mi je Luna sporočila, da lahko malo dlje spim, predstavljala, da zunaj divja snežni metež. Prav zato sem bila čez dobro uro, ko sem pogledala skozi okno v dnevni sobi, precej presenečena. Snega namreč ni bilo nikjer.

Naletavalo je sicer nekaj snežink, a še teh je bilo tako malo, da ne bi mogli zares trditi, da je snežilo. O tem sem povprašala Luno, ki mi je povedala, da vlakom na Japonskem v snegu, četudi ga je malo, zelo drsi, saj so zelo hitri in hkrati niso prilagojeni za vožnjo v snežnih razmerah.
Medtem ko sva čakali nadaljnja navodila profesorjev, sva pojedli zajtrk in začeli gledati film, a sva kmalu izvedeli, da se dobimo z drugimi dijaki in profesorji, ki sodelujejo na izmenjavi, v shopping centru na kosilu.
Tako sva se odpravili na pot ter na koncu premraženi prispeli do cilja, kjer smo si za kosilo privoščili tipično japonsko omleto z različnimi dodatki. Vsaka miza je bila opremljena z ogrevalno ploščo, na kateri si je vsak spekel svojo omleto (ki smo jo uspeli celo obrniti, ne da bi razpadla).
Po kosilu smo se odločili, da bomo eno uro namenili nakupovanju v največji 100 yen shop trgovini v Tokiu (za orientacijo: 100 jenov je manj kot 1 €). Na Japonskem je takih trgovin izjemno veliko, v njih pa načeloma vsi artikli stanejo 100 jenov. Res je neverjetno, kaj vse najdeš v teh trgovinah – karkoli si kadarkoli iskal, lahko zagotovo najdeš tukaj.
Ko smo nakupili vse spominke, smo se odločili, da se odpravimo v Akihabaro – tehnološko središče Tokya, pravi raj za tehnološke navdušence in tako imenovane ‘gamerje’, ki prosti čas radi preživljajo z igranjem računalniških igric. Tudi sama sem se preizkusila v enem od ‘Gaming centrov’, kot ga imenujejo Japonci, kjer imaš na voljo nešteto različnih igralnih konzol. Po tem ko smo jih nekaj preizkusili, smo se odpravili v enega od tematskih barov, ki jih v Akihabari kar mrgoli. Sam pogled na milijone luči in bleščeče panoje me je zelo očaral, saj ni primerljiv z ničemer, kar sem imela priložnost videti do zdaj.
Na žalost sva se morali z Luno precej kmalu odpraviti, saj naj bi tisti večer šli z njeno mamo in očetom v restavracijo. Z vlakom sva se odpeljali nekaj postaj naprej ter se nato peš odpravili do restavracije, kjer sva se srečali z njeno mamo, oče pa žal ni mogel priti. Restavracija, v katero smo se odpravile, je bila Sushi bar, kar je na Japonskem zelo znana in popularna stvar. Sediš za mizo, mimo tebe se na tekočem traku neprestano vrtijo različne vrste sušija, ki jih lahko vzameš, hkrati pa lahko naročiš katerikoli suši z menija, ki ti ga do mize dostavijo na posebnem suši baru. Obrok se zaračuna po številu krožnikov, en krožnik pa stane 100 jenov, kar je manj kot 1 €. Lahko si predstavljate čustva, ki obdajajo ljubiteljico sušija iz Slovenije, kjer najmanjši kos stane skoraj toliko kot moja mesečna štipendija. Poleg tega je na vsaki mizi tudi match zeleni čaj, ki si ga lahko narediš kadarkoli in je celo zastonj. Skupaj z Luno in njeno mamo sem poskusila različne nove vrste sušija, ki sta jih priporočali – med drugim sem poskusila surove gambere in školjke. Suši je bil resnično dober in me je skoraj prepričal, da svoje bivanje v deželi vzhajajočega sonca raztegnem na nekaj mesecev ali let. Ko smo imele surovih rib in drugih morskih dobrot (kljub temu da so bile zelo dobre) dovolj, smo se odpravile domov, kjer me je končno dohitela tudi izčrpanost, zato smo se precej kmalu odpravile v posteljo.
Jerneja Koren

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.