Sobota na Japonskem za šolarje žal ne pomeni, da lahko spijo, poležavajo ali na takšen ali drugačen način odpočijejo svoje možgane od matematike, angleščine in drugih radosti srednje šole. Japonci imajo namreč šolo tudi ob sobotah.
Prav zato se je dan začel že zelo zgodaj s tipičnim japonskim zajtrkom, ki ga je pripravila Lunina mama. Kot bi pričakovali, je vključeval miso soup, morsko travo in veliko različnih vrst rib. Bilo je zelo dobro, a za človeka, vajenega preprostega zajtrka, kot so kosmiči in mleko, tudi precej šokantno.
Z Luno sva se nato odpravili na običajno pot do avtobusne postaje in nato do šole, kjer pa sva se morali ločiti, saj je njo čakal pouk, mene pa naš skupni program.
Ta se je začel s polurnim pogovorom z Edom – učiteljem, ki je sicer prihajal iz Velike Britanije (kar pomeni, da je bila njegova angleščina na kar dobrem nivoju). Razjasnil nam je nekaj vprašanj in dvomov o Japonski ter nas med drugim seznanil s Pachinkom – posebno vrsto japonskega ‘gamblinga’, pri katerem ob zmagi stave dobiš železne krogle, ki jih lahko zamenjaš za razne izdelke.
Po tem smo se odpravili na dve šolski uri angleške komunikacije – pri prvi smo Slovenci predstavili svojo šolo, jezik in domovino, pri drugi pa so Japonci predstavili svojo valuto, običaje, festivale in hrano. Izvedeli smo veliko novega o državi, v kateri smo gostovali, žal pa je časa (pre)hitro zmanjkalo.
Po tem je sledila ura kuhanja – to je reden predmet na japonskem urniku, učijo pa se kuhati tradicionalno hrano, ki je je resnično ogromno. Mi smo se naučili pripraviti, skuhati in pravilno postreči udon – posebno obliko japonskih ‘noodlov’ oziroma rezancev. Zamesili smo jih iz dveh vrst moke in soljene vode, servirali pa s porom, ocvrtim tofujem, morsko travo in značilno ‘fish cake’. Posebej se je izkazala moška ekipa, ki je jed uspela končati prva. Hrana je bila, verjetno tudi zato, ker smo jo pripravili sami, resnično izvrstna.
Po tem se je uradni del pouka zaključil, ker pa smo bili zadnjič skupaj v šolski stavbi, smo se vsi skupaj še slikali ob slovenski in japonski zastavi.
Po tem sva se z Luno odpravili na drug konec mesta – do stolpa Tokio Skytree. Že od daleč zgleda ogromen, ko pa enkrat stojiš ob njegovem vznožju, te pogled resnično presune. Dvigalo te v slabih tridesetih sekundah dvigne na višino 450 m, kjer se nahaja razgledna ploščad, kar je res neverjetno, če pomislite, koliko časa potrebujemo, da se vzpnemo na ljubljanski nebotičnik. Nič pa se ne more primerjati z občutki ob prvem pogledu skozi velika steklena okna. Mesto resnično izgleda, kot da nima meja, od vsepovsod lahko pod seboj vidiš ogromne nebotičnike, ljudje pa so resnično manjši od mravljice. Za tiste bolj adrenalinskega tipa imajo tudi posebno atrakcijo – steklena tla, če se slučajno zgodi, da pozabite, kako globoko lahko padete. Zdi se mi, da sem prav z obiskom Skytreeja prvič zares dobila občutek, kaj Tokio je.
Po spustu (ki je zopet vzel le pičlih trideset sekund – kar je sicer super, edino, kar je trpelo ob tako hitri spremembi tlaka, so bila moja ušesa) sva se odpravili v kavarno, ki se imenuje Nana’s green tea. Kot pove že ime, je specializirana za pripravo matcha zelenega čaja in resnično lahko tukaj najdeš prav vse. Sama sem poskusila matcha tea latte (kar je pravzaprav matcha čaj z mlekom), Luna pa mi je dovolila, da poskusim tudi njen sladoled iz črnega sezama in sladkega fižola. Bila je precej zanimiva kulinarična izkušnja.
Po tem sva se morali kmalu odpraviti, saj sva morali biti ob šestih pri Risako – japonski dijakinji, ki je ta teden gostila Ano. Čakal naju je namreč tečaj sušija pri Risakini babici. Ko sva prispeli in vstopili v njeno stanovanje, so bili na mizi že pripravljeni riž in kosi različnih rib – od lososa do tune. Naučila nas je uporabljati orodje za suši in kmalu nam je uspelo izdelati kar nekaj kosov nigiri-ja. Pokazala nam je tudi, kako se uporablja posebna lesena škatla za izdelavo sušija, ki pride na vrsto le ob zelo posebnih priložnostih. Po tem ko smo poskusili vse svoje mojstrovine (seveda z veliko sojine omake, ki je obvezna sestavina japonske kuhinje) ter nekatere japonske specialitete (kot je npr. natto oziroma lepljivi fižol, ki po besedah Janeza, ki se je opogumil in ga poskusil, nima najbolj prijetnega vonja ali okusa), nas je čakal še poseben tradicionalen obred.
Tretjega februarja na Japonskem praznujejo poseben praznik – z metanjem fižolčkov ali arašidov skozi okno ali vrata in na tla v stanovanju in izrekanjem posebnih japonskih besed preganjajo nesrečo iz leta, ki je pred njimi, ter vabijo srečo in zdravje. Mi smo metali arašide – najprej enega skozi vrata na balkon, nato enega na tla v stanovanju, na koncu pa smo morali vse pojesti.
Preden smo se odpravili, nam je Risakin oče prijazno razložil, kako delujejo religije na Japonskem ter osnove budizma in šintoizma, svetoval pa nam je tudi pri nakupu spominkov. Ker nam je ponudil prevoz domov, nam ni bilo treba uporabiti javnega prevoza, zato smo bili kmalu doma (in posledično tudi v veliki, udobni postelji).
Jerneja Koren
