Dan se je zopet začel s tradicionalnim japonskim zajtrkom – ribo, rižem (z raznimi dodatki, kot so losos, morska trava ter seveda obvezna sojina omaka) ter miso soup. To je bil moj zadnji in tudi najbolj prijeten zajtrk na Japonskem – dolgo sem se pogovarjala z Luno in njenimi starši o Japonski in vsem, kar smo doživeli.
Luno sem prosila, da mi je napisala nekaj osnovnih besed v japonščini, prav tako pa sem ji jaz zapisala nekaj slovenskih. Napisala mi je tudi krajše sporočilo, ki bo naredilo spomine na Japonsko še bolj pristne, prav tako pa sem tudi jaz pustila pismi za njo in za njene starše. Sledilo je slovo od Latteja (ki me je v zadnjem tednu skoraj že vzljubil) in od stanovanja, kjer sem bivala.
Na poti do postaje smo se ustavili še v enem od slavnih ‘gaming centrov’, kjer sva z Luno šli na Purikuro, saj sva si želeli slike za spomin. Njen oče in mama sta potrpežljivo čakala pred pisano trgovino in pazila na kovčke, medtem ko sva midve urejali in tiskali fotografije. Skupaj smo se nato odpravili do centra Tokia – do Tokio station, ki je ogromno središče tako za mestni, javni promet kot tudi za potniški promet po celi državi (kar pomeni, da so tam parkirani tudi slavni bullet trains). Tam smo pustili mojo prtljago, kupili karte za ‘Narrita express’ in se odpravili raziskovat Ginzo, še eno okrožje Tokia, znano predvsem kot nakupovalno središče.
Najprej se je družina Matsuyama, ki me je gostila, odločila, da mi mora predstaviti še en del kulinarike, ki je še nisem imela priložnosti spoznati. Znan je pod imenom soba, sestavljen pa je iz rezancev, ki jih pomakaš v posebno sojino omako, pora in tempure (to so ocvrti morski rakci in zelenjava), bilo pa je zelo dobro.
Ginza je res znana kot nakupovalno središče, a se mi nismo odpravili nakupovat, pač pa smo obiskali teater Kabukiza – slavno gledališče, kjer si še vedno lahko ogledaš tradicionalno obliko japonskega gledališča – Kabuki. To je zelo stara oblika nastopanja, ki vključuje elemente igre, plesa in glasbe. Ogledali smo si muzej, kjer imajo razstavljene najbolj znane maske, in teraso ter vrt.
Ko smo končali ogled, se je od nas poslovil tudi Lunin oče, ki se je moral odpraviti domov, Luna, njena mama in jaz pa smo s taksijem odšle do vladarjeve palače. To je, po mojem mnenju, eden najbolj zanimivih krajev v Tokiu, saj resnično lahko vidiš, kako se je tradicionalna, starodavna kultura zlila z modernim tehnološkim napredkom. Na levi strani lahko vidiš čudovite vrtove, kamnite mostove ter izjemne zgradbe, na desni pa te obdajajo ogromne stolpnice in nebotičniki, na sredini med obema deloma pa je ogromen park, poln pešcev, turistov in tekačev. V palačo sicer ne moreš vstopiti, saj je odprta le za vladarjev rojstni dan in za novo leto, a je že pogled nanjo tako lep, da je definitivno vreden ogleda.
Po ogledu smo se vrnile nazaj na Tokio station, saj smo morale ujeti Narrita express vlak, ki nas je odpeljal do letališča. Vlak sicer ni bil ‘bullet train’, a je bila, v primerjavi s slovenskimi vlaki, razlika očitna.
Vlak nas je odpeljali mimo znanih postaj iz Tokia ter do terminala 1, kjer smo izstopili in se ponovno srečali z ostalimi Slovenci. Kljub temu da smo odlašali, kakor dolgo se je dalo, je prišel čas, da se poslovimo. Po uradnih in neuradnih nagovorih vseh profesorjev (in ravnateljev) je sledilo še slovo od družin, ki je bilo kar boleče. V tednu dni, ki smo ga preživeli skupaj, so za vsakega izmed nas storili toliko, da je nemogoče, da bi se jim zahvalili dovolj. Po mnogo pretečenih solzah in objemih je prišel čas, da tudi uradno stopimo na mednarodna tla in se poslovimo od Japonske. Dobro uro (in veliko matcha sladoledov) kasneje smo vzleteli, zaključila sem zadnje poročilo iz Tokia in navdušena ugotovila, da imajo tudi na letalu onigiri.
Po tednu preprosto ni besed, s katerimi bi lahko povzela vse, kar sem videla in izkusila. Tokio je preprosto mesto, ki ga moraš začutiti in doživeti – stati 450 m nad tlemi in gledati množico drobcenih ljudi, vohati dim pred templjem v Asakusi, jesti anman in se sprehajati ob reki, obiskati gaming center v Akihabari … Vse to in še mnogo več se preprosto ne da opisati z besedami. Edino, kar na koncu ostane, je iskrena zahvala vsem, ki so nam to izmenjavo omogočili – profesorjem za trud, sponzorjem za pomoč in Japoncem, ki so nas gostili, za iskreno prijaznost in gostoljubje. Bilo je resnično nepozabno.
Jerneja Koren
