Bruselj z zmagovalci Juvenes Translatores 2018

9., 10. in 11. aprila se je v Bruslju odvijal slovesen zaključek tekmovanja Juvenes Translatores 2018. Na podelitev in druženje z ostalimi zmagovalci sem se odpravila skupaj z mami in profesorico nemščine, gospo Ireno Bolta.

Lahko rečem, da je bila izkušnja nepozabna. Vsa ta doživetja, nova poznanstva in navdušenje bodo za vedno ostali del mene.

Najprej brezskrbno potepanje po Bruslju in ogledovanje znamenitosti. Z mami sva se v Bruselj odpravili dan prej, da sva lahko še malo raziskali mesto. Poleg glavne katedrale sv. Michaela in Gudule sva si ogledali še nekaj manjših cerkva, Migrette museum in Muzej van Burren. Oba sta nekaj posebnega in vam, če boste kdaj v Bruslju, toplo priporočam obisk.

9. aprila zvečer je že sledilo spoznavanje drugih mladih prevajalcev, staršev in učiteljev. Na začetku nam je bilo nekoliko nelagodno, sploh zato, ker nas je bilo res veliko. 25 mladih, razen treh manjkajočih, z vsake EU države po eden, je za cel razred novih ljudi in v enem večeru je bilo težko govoriti z vsemi. Kljub temu smo se na situacijo hitro privadili, malo menjavali kroge pogovora, se nekajkrat na kratko predstavili in komunikacija je stekla. Hitro smo se ujeli med sabo in se do konca večera že smejali vse sorte šalam. Prav to mi bo ostalo v najlepšem spominu: zmagovalci iz vseh koncev Evrope, s katerimi so trije dnevi minili kot v pravljici. Novodobni pravljici Evropske unije. Večurni pogovori, skupna kosila in večerje, sprehodi, nakupovanje in smeh. Toliko tem smo obdelali, povedali smo si toliko zgodb … Postali smo prijatelji.

Še ena stvar, ki me je navdušila, je seveda elegantnost in profesionalnost prevajalcev ter ostalih delujočih v Evropski komisiji. Njihovo znanje in lahkota, s katero živijo v tujini, naravnost očarata. Vljudnost ter hkrati toplina in prijaznost, s katero tam ljudje ravnajo drug z drugim, bi nam bila lahko vsem za zgled. Zaposleni tam se zavedajo, da ima vsak veliko dela, terminov in skrbi, časa pogosto premalo in varnostnih pregledov hitro preveč. Drug z drugim zato ravnajo spoštljivo, vendar hkrati z neko iskreno pozornostjo in nasmehom na obrazu. V nasprotju z nekaterimi naveličanimi zaposlenimi v slovenskih ustanovah se v Bruslju ne bodo zmrdovali, če nečesa ne razumeš ali če se morda čudno izraziš. Ne, saj vedo, da je za vse najboljše, če z dobro voljo hitro in jedrnato skupaj rešite problem. Najbolj veseli so, če se s tabo lahko pogovarjajo v maternem jeziku, pa naj bo to angleški tolmač, ki je deset let živel v Šiški, ali pa kontrolor na vhodu. Če se v Bruslju pogovarjaš v jeziku, ki ni angleščina, francoščina ali nemščina, si si že praktično v sorodu.

Prireditev, kosila in večerje, predstavitve dela prevajalcev EU … Najbrž ni treba poudarjati, na kakšni ravni so bili vsi ti dogodki organizirani. Še zdaj ne morem verjeti, da je bilo vse to dano doživeti prav meni in zavedam se, da mi je pri tem ob strani stalo veliko sreče.

Posebna izkušnja je bila iz govorniškega odra nagovoriti zbrane v Charlemane Buildig. Ko sem stopila pred publiko, sem se tresla od treme, vendar sem se ob pogledu na prevajalce, takrat že prijatelje, sprostila in besedilo je steklo. Med govorjenjem sem plavala v nekakšnem transu, se spogledovala z ljudmi, na katere so se delčki besedila nanašali in, priznam, preprosto uživala.

Ob tem se mi zdi vredno opozoriti na pritoževanje nad preredko rabo slovenščine na sestankih Evropskega parlamenta, ki ga od zavednih Slovencev pogosto slišimo. Da, se strinjam: slovenščine se ne bi smeli sramovati, in ja, strinjam se, da ni prav, da se slepo podredimo jezikom »močnejših držav« ali da avtomatično uporabljamo samo angleščino – ampak. Ampak. Če na problem pogledamo s praktičnega, življenjskega vidika, hitro ugotovimo, da je v praksi pač drugače. Ko sem na govorniškem odru uporabljala tako angleščino kot slovenščino, se je pri poslušalcih, kljub izvrstnemu delu tolmačev, močno poznalo, kdaj me gledajo kot sinhronizirano risanko in kdaj moje govorjenje slišijo in razumejo iz prve roke. Pozna se razlika, tako v razporejanju pozornosti kot v doživljanju govornika. Pozna se, kdaj poslušamo njegovo melodijo glasu in kdaj poslušamo prevod, ki za (komaj!) sekundo zamudi vse govornikove izraze na obrazu. In ker v parlamentu ne govorimo zato, da bi promovirali Slovenijo in vsem dokazovali, kako lepo naš jezik zveni, ampak zato, da bi sodelavce v nekaj prepričali in jih navdušili za našo rešitev, kako pomagati celotni Evropi, se mi zdi uporaba angleščine več kot na mestu. Uporabljala bi jo tudi sama.

Reportažo znova končujem s hvaležnostjo. Hvaležnostjo za vse trenutke, ki sem jih doživela v Bruslju. Tisto, ko v nekaj urah pozabiš, da je tvoj materni jezik v bistvu slovenščina, saj se z vsemi spontano pogovarjaš angleško. Vsi varnostni pregledi na letališčih ter v ustanovah EU, ki te na koncu sploh ne zmotijo več. Belgijski okus za sladice. In hotelski zajtrki. Pohodi čez v najcenejše trgovine v Bruslju. Vaflji ob diskutiranju naših ljubezenskih življenj. Manekenn Pis, ki smo ga v dveh dneh videli trikrat. Opravljanje šampanjca in deljenje najlepših besed. Bilo je noro! Bruselj, prevajalci, upam, da se kmalu spet srečamo!

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.