»Cena za telo, čas, lepoto in pomoč ne bi smela nikoli obstajati.« Zala Ilovar, skorajšnja alumna 26. generacije Škofijske klasične gimnazije

Zala je pesnica, ki jo, kot pravi sama, najbolj oblikuje branje poezije. V šolskem letu 2019/20 je za projektno nalogo izdala pesniški prvenec Par, lani je bila med nagrajenci natečaja revije #najst, njeno poezijo je takrat objavila literarna revija Poetikon, v kateri sicer najdemo ustvarjanja že uveljavljenih pesnikov, nastopala je na Mladih rimah, letos pa je bila nominirana za Župančičevo frulico, ki že tri desetletja združuje najbolj pronicljive mlade pesnike v državi. Zala je tenkočutna, kritična in sončna. Ko je obdana z ljudmi doma, na Škofijski klasični gimnaziji ali v Jegličevem dijaškem domu, ji nič ne more preprečiti, da ljubezni, ki jo tam prejema, ne bi delila naprej. Vsak verz, ki sem ga uporabila v pogovoru, je iz Zalinega Para in neverjetno priročen uvod v njene odgovore. Lepo vabljeni v skoraj poletni potep med njene besede!

“Možgani so namreč že zdavnaj pregreti.”

Če sem aktualna, Zala, kako pesnik doživlja maturo?

Matura se mi ne zdi preveč poetična stvar. Mislim, da se zdajle zaradi poletne vročine in prekomernega učenja vsi malo pregrevamo. Bom napisala kakšno užaljeno pesem o tem, zakaj se mi je bilo treba toliko učiti, ko končam z izpiti 🙂

“Tisto božje v meni potrebuje vajo.”

Kdo je Zala? Kje Zala potrebuje največ vaje v svojih dneh? Kje najmanj?

Največ vaje potrebuje pri vožnjah, pri odbojki, pri petju na glas, pri brezskrbnosti in pri smejanju. Morala bi vaditi tudi neobremenjene sprehode, zamujanje, pozdravljanje voznikov trole in ljubezen do sebe, ker bi bila rada v tem še boljša. Za razliko od tega mi gre improvizacija zelo dobro! Na improviziranje sem kar ponosna in mislim, da mi ga ni treba več vaditi.

 

“Nenasitno hlastajo za njimi, jaz za besedami.”

Kaj bi nam radi povedali s svojimi pesmimi?

Najbrž samo to, kako se počutim. Povedati imam tako ali tako ogromno. Nikoli nič novega, ker nisem še nič novega izumila, nikoli nič pretresljivega, ker me po navadi ganejo malenkosti. Všeč mi je, da lahko s svojimi pesmimi dosežem to, da nisem več samo opazovalka družbe, ampak njena aktivna udeleženka. Moj glas gre lahko tako malo dlje, ne da bi mi bilo treba kričati. Povedala bi rada, da sem tukaj, da čutim, da imam rada, da me boli, da nisi sam ali sama.

“Pozabim naj spomine?”

Kako se spominjate šolskih dni na ŠKG, čeprav jih še ni povsem konec? Kdo/kaj vas je oblikovalo najbolj?

Še točno trije šolski dnevi me ločijo od tega, da končam z maturo in da se izpišem iz Jegličevega dijaškega doma. Ni še čisto konec! ŠKG je (bila) nepozabna. Najbolj si bom zapomnila premico gospoda Goleža, božično petje pri profesorici Brajkovič, hece profesorja Jernejčiča, igrico o Don Kihotu, ples pri matematiki in žejo po rožnem čaju. Najbolj so me oblikovale te stvari, kljub temu da so se zgodile nenačrtovano in mimogrede. Ko gledam nazaj, se mi zdi prihod na ŠKG velika prelomnica. Včasih se vprašam, kaj bi jaz kot fazanka mislila o sebi zdaj. Ko sem šla skozi tegobe in sladkosti naše gimnazije, sem postala malo bolj jaz.

»Gorja ni več, ko prideš mi naproti.«

Odhod od doma v dijaški dom v 1. letniku ni enostaven. Kdo je vam prihajal naproti, da je bila ta pot lažja?

Iskreno, nikoli nisem zares imela domotožja. Mogoče zato, ker sem v dijaškem domu vedno imela še svojo dvojčico. Skupaj nama je bilo veliko lažje.

»Odprite vrata, prižgite luči, da izgubljeni spet najdejo pot.«

Kako bi navdušili mlade za polnost življenja, ki ga vi pogosto izžarevate?

Branje, mentorji, spodbude, prijatelji, hvala Bogu zanje. Mislim, da vsak najstnik izžareva polnost življenja na svoj način, problem je le, da telefonski zasloni včasih svetijo močneje. Toda tudi izgubljanje se mi zdi zelo koristno! Mislim, da je pot, na kateri se izgubiš, včasih bolj prava od tiste naravnost.

»Življenje, počakaj me!«

Kaj vas kot pesnico najbolj oblikuje?

Branje poezije me kot pesnico najbolj oblikuje. Sama sebi ne predstavljam konkurence, zato lahko zrastem šele ob drugih ustvarjalcih. Oni me seveda ne čakajo, zato se moram kar potruditi, če hočem slediti, ali pa le od daleč zasledovati tok mladih nadarjenih slovenskih pesnikov.

»… zakupljeno mero nasmehov za danes sem že porabila.«

Ko pišete, Zala, ste pogosto kritični do današnjega sveta in njegovih vrednot. Kaj v tem smislu najprej in najbolj pogrešate?

Moje kritike družbe so po navadi zelo široke, ker nočem direktno kritizirati. Vsak si jih lahko razlaga po svoje. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da nekaj ni prav, da nas nekaj žuli, nekaj boli. Če kritiziram svet in njegove vrednote, hkrati mečem kritiko tudi nase. Narobe je, da bi določila število nasmehov, ki jih lahko porabim na dan. Narobe je, da bi želela vse stehtati. Narobe je, da smo danes vsemu določili ceno. Cena za telo, čas, lepoto in pomoč ne bi smela nikoli obstajati.

»Tako včasih tudi jaz /…/ kopljem med kupi stvari in iščem med kupi ljudi /…/«

Po drugi strani ste zopet tenkočutni do ljudi in sveta okoli sebe. Kako gojite to empatijo v svetu, ki je pogosto krut in zelo mimobežen?

Tako, da ustvarim svoj mali svet, da se obdam z ljudmi, ki so empatični in me imajo radi. Potem nič ne more preprečiti, da njihove ljubezni ne bi delila naprej.

»Želim si, da bi me našli.«

Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?

Zdajle sem najbolj ponosna, da je ustni izpit iz matematike za mano. Ponosna sem, da so moji prijatelji tako kul. Zelo sem ponosna tudi, da lahko sodelujem v tem intervjuju!

»Sonce me je poklicalo.«

Kam vas kliče poletje, brezskrbnost, doooolgeeee počitnice?

Oči pravi, da sem v uporniškem obdobju, zato bom letos poleti čim manj doma. Upam, da bom dobila veliko vitamina D in izgubila par učnih navad. Nazaj jih lahko dobim kasneje, na faksu.

Zala, obljubila sem, da bova začeli pri gojzarjih in končali z japonkami – tako nekako ste vi zaokrožili svoj literarni prvenec naslovljen Par. Vas moti, če se ljudje ne držijo tistega, kar obljubijo?

Seveda me moti, ampak danes ne. Da, glavna tema moje pesniške zbirke, ki sem jo naredila za projektno nalogo v drugem letniku, so bili čevlji. Gojzarji so na naslovnici, ker sem zaradi zimskega športnega dneva takrat še tri mesece imela žulje in sem o tem zgleda veliko razmišljala 🙂 Danes se tisti, pa tudi vsi ostali žulji, ki sem jih kadarkoli imela, niti slučajno ne poznajo več! Telo se s časom pozdravi, duša tudi. Mislim, da je glavno sporočilo pesniške zbirke obljuba, da zdravilo zagotovo pride.

Za konec še nekaj iz »dneva brez sončnega zahoda«

Druženje z Zalo me je veliko naučilo, predvsem pa utrdilo vero v silovitost mlade ustvarjalne moči. Ničesar je nisem vprašala o tem, o čemer vsi pesniki pišejo, sanjajo in hrepenijo – o ljubezni, a Zala odgovarja v Paru s spodnjimi verzi, ki odstirajo neko novo pot, kažejo na nove izzive v njenem življenju in v resnici v življenju vsakega mladega. Naj bo blagoslovljeno prav od začetka do tam, kjer se končajo konci.

 

»in niti tega več ne veva,

kje se lahko začneva,

kje se končajo konci,

in se neznanci spet srečajo.«

 

Pogovor je pripravila Lily Schweiger Kotar.

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content