Za ta tabor sva izvedeli povsem naključno, ko nam je prišel kaplan Gregor Bregar predstavit popotni in delovno-prijateljski tabor v Bosni. Vsaka od naju je imela različna pričakovanja, a obema je bila skupna zamisel o neprestanem delu, vročini in potenju ter sklepanju novih prijateljstev. Na koncu se je uresničil le del teh pričakovanj.

Najprej smo se do Jelaha vozili približno 6 ur, kjer so nas vsi toplo sprejeli in nam pripravili tipično bosansko večerjo – čevapčiče. Po večerji smo imeli druženje ter se nato razdelili po domovih.

Od ponedeljka do petka smo imeli približno isti urnik, ki je zajemal vstajanje, jutranjo mašo, zajtrk, delo pri družinah, skupno večerjo in večerno druženje (največkrat je bilo to igranje odbojke ter kartanje). Vsak večer smo zaključili s skupno molitvijo, ki je potekala delno v slovenščini in delno v hrvaščini. Vsak je pri družinah opravljal drugačno delo, odvisno od njihovih potreb. Pri najini družini sva pomagali pri betoniranju okoli hiše, poleg tega pa sva v prostem času tudi pomagali animirati otroke. Kljub temu da sva prišli z namenom, da bi fizično garali, je družina za naju dobro skrbela. Predvsem sva zelo dobro jedli, saj so nama povedali, da je za njih sramota, če so njihovi gosti lačni. Prvi dan je bilo peklensko vroče sonce, a je drugi dan že deževalo, tako da se je vreme omililo in je bilo bolj vzdržno delati. V petek smo praznovali rojstni dan gospoda direktorja Toneta Česna. Za tako priložnost so domačini spekli odojka in smo imeli zvečer bolj slavnostno kosilo ter slovensko obarvano druženje in muziko. Poleg raznih drugih plesov,smo plesali tudi polko in kolo.

Tekom teh 5 dni v Jelahu se je spletlo kar nekaj novih poznanstev in prijateljstev. Nekateri mlajši gostitelji so celo potočili kakšno solzo ob našem odhodu. Zares je bila enkratna izkušnja spoznati sovrstnike iz druge države in se z njimi zabavati ter hkrati delati.

Naš tabor pa se še ni končal, saj nas je v soboto po maši in zajtrku pot zapeljala do Sarajeva. Tam smo si ogledali znamenitosti: mestno jedro, mošeje, pravoslavne in katoliške cerkve ter čevabdžinico. Imeli smo tudi prosti čas za raziskovanje Sarajeva in nakupovanje spominkov, nekateri so si privoščili tudi pravo bosansko kavo.

Naslednji dan smo se odpravili v Mostar. Ker je blizu morja, zelo spominja na sredozemska mesta v Italiji ali Španiji. Odpravili smo se do glavnega mostu, s katerega skočijo le najpogumnejši. Nato smo si ogledali stojnice, si malo pomočili noge v reko ter šli na sladoled. Potem pa smo se kmalu vrnili do avtobusa ter odpeljali do težko pričakovanega Medžugorja. Tam smo se udeležili svete maše na prostem in zatem odšli do našega prenočišča, kjer smo imeli tudi okusno večerjo. V ponedeljek smo po zajtrku odšli na Crnico, to je kraj, kjer se je prikazala Marija. Kasneje smo imeli prosti čas ter možnost pohoda na Križevac. Blizu opoldneva smo imeli mašo v kapeli, po kosilu pa smo se odpravili proti Dalmaciji, kjer smo ohladili v mrzlem morju. Zvečer smo prispeli v Zadar, kjer smo imeli nočni sprehod po mestu.

Zadnji dan smo se kopali v Zadru celo dopoldne, po kosilu pa smo se odpravili proti Ljubljani, kamor smo prispeli okoli 10. ure. Med vožnjo smo večinoma spali, saj smo bili utrujeni od polnih 12 dni dogajanja ter nabiranja novih spominov.

Ivana Novak in Klara Klobučar, 4. e