Letošnje poletje smo nekateri dijaki Škofijske klasične gimnazije ter kaplan Marko Mohor Stegnar in tajnica Valentina Tandler pričeli s tradicionalnim, letos že 19., delovno-prijateljskim taborom v Bosni. Tako kot tudi lansko leto, smo obiskali prikupno vasico Jelah.
Naslednjih pet dni smo pomagali domačinom pri domačih opravilih. Vsako jutro smo se po zajtrku razdelili v manjše skupinice in odšli po različnih koncih vasi, kjer smo pridno opravljali delo, ki so nam ga namenili: žagali in zlagali smo drva, pleskali, pomagali pri gospodinjskih opravilih, skladali bale … Domačini so nam pri delu pomagali in nam pripovedovali njihove zgodbe ter se z nami navdušeno pogovarjali. Med tem, ko smo delali, so nam gospodinje vsak dan pripravile odlična kosila (priporočam vsem, Bosanke so namreč odlične kuharice), nam kuhale kavice, prinašale pijačo … Okoli šeste ure pa smo se vrnili v župnišče, kjer smo skupaj pripravili večerjo, po večerji pa je sledilo druženje in pred spanjem še skupna molitev.
V četrtek, ko so nas obiskali gospod direktor Roman Globokar, profesorica Bernarda Podlipnik in kaplan Tone Česen, je potekal nogometni turnir – Slovenci proti Bošnjakom. Tekma je bila zelo napeta, a so imeli domačini boljšo navijaško ekipo (in malo več sreče :)).
V soboto zjutraj smo se poslovili od vaščanov in krenili pot naprej proti samostanu v Kraljevi Sutjeski ter izviru reke Bosne. Nadaljevali smo proti Sarajevu, kjer smo jedli prave sarajevske čevapčiče in nato naprej do Jablanice in Mostarja, kjer smo si ogledali znamenit most ter se sprehodili po polnih ulicah turistov. Ko smo zvečer prispeli v Medžugorje, smo se udeležili svete maše in nato naslednji dan zgodaj zjutraj romali na Križevac. Pot nas je vodila naprej do Kravic, prelepih slapov, kjer smo se kopali v ledeno mrzli vodi; nato pa smo šli v Zadar, kjer smo preživeli zadnji večer.
Naš tabor smo zaključili v torek, s kopanjem na zadrski plaži in s skupnim kosilom.
V teh dnevih smo se vsi ogromno naučili, spoznali nove prijatelje in pridobili nove izkušnje. Imeli smo se zelo lepo. Najpomembnejše pa je to, da smo s svojo prisotnostjo in delom, marsikomu polepšali dan in olajšali življenje. Tako, kot so ga oni nam, le da se tega najbrž niti ne zavedajo – s svojo odprtostjo in hvaležnostjo, bodo še dolgo greli naša srca.
Nika Tomše, 4. c
