Duhovna obnova 4. c v Novi Štifti

V četrtek, 22. novembra 2018, je Nova Štifta, zavita v lenobno zimsko dremavico, pričakala od življenja (in škofijske) nekoliko zdelane, a še vedno nadobudne člane razredne skupnosti 4. c.

Po aklimatizaciji in večerji smo pričeli s programom, skozi katerega nas je vodil profesor mag. Anton Česen, ki je tudi sicer imel glavno besedo (takoj za Bogom seveda). Program je bil pester in duhovno bogat; raziskovali smo (svojo) vero, odnos do Cerkve ter nasploh kritično razpravljali o Cerkvi. Imeli smo tudi dovolj časa za osebno poglobitev in razmislek. Na programu je bilo tudi nekaj zanimivih vaj, na primer tista, pri kateri smo se razdelili v skupine in je vsaka skupina predstavila določeno cerkveno problematiko na svoj način – kot sodišče, na okrogli mizi, kot parlament in celo kot rap komad. Šli smo tudi na več sprehodov po čudovitih gozdovih Dolenjske, ki jih je že pobelil prvi sneg. Na enega teh sprehodov smo se odpravili tudi v dvojicah in se pogovarjali o osebnem verskem življenju.

Seveda pa je duhovna obnova še mnogo več od progama. Veliko smo tudi prepevali, igrali biljard, ročni nogomet in tarok, predvsem pa uživali v družbi drug drugega. In mandarin. Venomer in ob vsaki priliki smo jedli mandarine. V zraku pa je bilo, poleg vonja po sveže olupljenih mandarinah, čutiti tudi nostalgijo, saj smo bili navsezadnje na svoji zadnji razredni duhovni obnovi (matematični vikend ne šteje!). K temu ozračju so pripomogla tudi pisma, ki smo jih sebi napisali v prvem letniku in smo jih sedaj dobili nazaj. Prisoten je bil tudi razrednik, ki nam je prebral humorno in življenjskih modrosti polno pismo, ki so ga za nas v prvem letniku spisali animatorji. Nostalgija nas je prevevala tudi, ko smo skupaj z razrednikom obujali spomine na naš prvi šolski dan in na sploh na zgode in prigode naših začetkov na ŠKG. A to ni bila neka žalobna in melanholična nostalgija – to je bilo veselo spominjanje zabavnih in malo manj zabavnih skupnih doživetij, ki so nas povezala, bogatila in kratkočasila. To ni bila več samo nostalgija, bila je globoka hvaležnost, da smo lahko ta leta preživeli drug z drugim, hvaležnost za vse, kar nam je dala škofijska, in za vse, kar smo prejeli drug od drugega.

V soboto, 24. novembra, smo, okrepčani z duhovno hrano svete Evharistije in s telesno hrano odlične španske kuharice, zapustili Novo Štifto, še vedno zavito v lenobno zimsko dremavico. Še vedno nadobudni in od življenja zdaj še malo bolj zdelani člani razredne skupnosti 4. c smo se ponovno vrnili v civilizacijo, veseli in hvaležni za čas, ki smo ga lahko preživeli skupaj.

 

Pavel Mušič, 4. c

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.