V petek ob 10. uri zvečer smo se z avtobusom odpravili proti Strasbourgu. Nekateri manj, nekateri dalj časa smo preživeli večer ob skupnem druženju, kramljanju in poslušanju glasbe. Nekaj po polnoči so se na avtobusu ugasnile luči in odpravili smo se spat, da si naberemo moči za prvi dan ekskurzije.

Zgodaj zjutraj smo se ustavili na počivališču, kjer smo se uredili in pozajtrkovali. Okoli 8. ure smo bili že v centru Strasbourga, kjer smo si v starem mestnem jedru ogledali idilične hišice in katedralo. Po tem smo se odpeljali do zgradb Evropske unije, kjer nam je razrednik prof. Feštanj povedal nekaj več o le-teh. Kmalu zatem smo spet krenili na pot. Čez približno pol ure smo prispeli do mogočne gotske katedrale v Reimsu. Vzeli smo si nekaj časa, da smo si jo podrobno ogledali, nato pa se spet podali na pot, proti naši glavni destinaciji – Parizu. Tam smo se na hitro nastanili v sobe, nato pa se odpravili na večerni sprehod. Ker je bilo že kar pozno in smo bili vsi utrujeni, smo si pogledali le okolico našega hotela ter si vzeli nekaj časa za večerjo v bližnjem nakupovalnem centru.

V nedeljo zjutraj smo se naprej s tramvajem in nato z metrojem odpravili do centra Pariza. Za začetek smo se odpravili k sveti maši, ki smo jo večinoma prvič doživeli v francoščini, v cerkev St. Eustache. Dopoldne smo preživeli sprehajajoč se po Île de la Cité. Ustavili smo se pred katedralo Notre Dame, ki jo sicer še obnavljajo in je zato na žalost nismo videli od znotraj. Se je pa za to toliko več dogajalo pred njo; profesorja Puca so ustavili neki azijski turisti in vztrajali, da z njimi posnamemo krajši video, do fantov je pristopil nek gospod in jih začel učiti plesati, opazili smo veliko zanimivih ljudi … Odpravili smo se do Conciergerie, kjer sta bila med drugim zaprta tudi francoski kralj Ludvik XVI. in kraljica Marija Antoaneta, preden so ju obglavili. Po ogledu smo dobili prosti čas za kosilo. Kasneje smo si še podrobneje ogledali Latinsko četrt; ogledali smo si ostanke term in se odpravili proti univerzi Sorbonna, kjer nam je več povedal prof. Puc, ki je tu nekaj časa študiral. Sprehodili smo se tudi do Panteona, kjer smo si malenkost odpočili in prisluhnili zgodbi, kako je naš profesor za slovenščino pristal na ugledni pariški univerzi. Pozno popoldne smo toplo sončno vreme izkoristili v Luxembourških vrtovih, od koder smo se nato z metrojem zapeljali do restavracije, kjer smo večerjali. Siti smo se odpravili še na večerni ogled Elizejskih poljan. Obhodili smo jih od začetka, od Place de la Concorde, pa mimo nešteto trgovin prestižnih blagovnih znamk do Slavoloka zmage. V hotel smo se vrnili po 10. uri. V skupnem prostoru smo imeli skupno molitev, nato pa se odpravili spat.

V ponedeljek, 16. septembra, smo si dopoldne ogledali muzej Louvre, ki ga zaradi skoraj nepredstavljivih razsežnosti nismo uspeli pregledati v celoti. Mene je poleg vseh razstavljenih umetnin zelo navdihnila tudi arhitektura zgradbe. Opoldne smo kosili po svojem izboru, tokrat smo se s sošolkami odpravile v vietnamsko restavracijo, ki nas je vse pozitivno presenetila. Kasneje smo se sprehodili po Jardin de Tuileries. Popoldne smo zaključili s samostojnim ogledom desnega brega Sene po skupinah, kjer smo si ogledali tamkajšnje znamenitosti. Ker nam je ostalo še nekaj časa, smo se posladkale še s sladoledom. Ob 19. uri smo se zbrali na Rue de Rivoli, kjer smo imeli skupno večerjo. Zvečer smo se odpravili še do novejšega, poslovnega dela Pariza, imenovanega La Défense, kjer nas je pričakal ogromen slavolok, ki ima za razliko od Slavoloka zmage poleg estetskega namena tudi uporabno vrednost. Znotraj so pisarne in poslovni prostori.

Tudi v torek smo se že navse zgodaj odpravili v galerijo. Tokrat smo si ogledali galerijo Marmottan Monet, kjer so bila po večini razstavljena dela impresionističnih slikarjev. Po kosilu smo pripešačili do Hôtel des Invalides, ki ga je Napoleon ustanovil za svoje bojne poškodovance in invalide. V čudovito okrašeni kapeli smo videli Napoleonovo grobnico. Za tem smo se z metrojem odpravili do Montmartra, umetniške četrti. Mimo Moulin Rouge smo se povzpeli na grič, kjer je še danes zbirališče umetnikov, tam pa so včasih ustvarjali tudi slavni, kot so Picasso, van Gogh, Modigliani … Od znotraj smo uspeli videti tudi baziliko na Montmartru – Sacré Coeur. Večer smo imeli prost, da še bolje sami raziščemo ta predel Pariza.

Predzadnji dan smo se z avtobusom odpeljali nekoliko ven iz mesta, šli smo na ogled palače Versailles, kjer je živel francoski kralj Ludvik XVI. Palača je bila ogromna in bogato okrašena. Tudi vrt, ki smo ga popoldne poskušali prekolesariti (ni nam povsem uspelo), je bil nepregledno velik in urejen. To je v nas še dodatno potrdilo, sicer že pri zgodovini naučeno dejstvo, da je bila Francija pred revolucijo v nepreglednih dolgovih, predvsem zaradi zgoraj omenjene palače. Poleg glavne palače smo si pogledali tudi pomožni dvorec, ki ga je kralj zgradil za obiske svojih ljubic. Na tem posestvu smo prišli tudi do predela, ki je bil nekdaj v lasti Ludvikove žene Marie Antoanete. Tu je imela svojo rezidenco in svojo vas, kjer je v prostem času kmetovala. Kosili smo v kraju Versailles. Dan smo zaključili na Place du Trocadéro, kjer smo ob 21.00 ujeli pogled na svetlikajoč se Eifflov stolp.

V četrtek smo se zjutraj povzpeli vse do vrha Eifflovega stolpa, od koder se nam je odprl lep pogled na celoten Pariz. Zadnji dan naše ekskurzije smo imeli, z izjemo jutra, prost. Tako ga je vsak doživel po svoje. Jaz in še nekaj sošolk smo se najprej odpravile po nakupih, nato pa si privoščile kosilo v okusni francoski restavraciji. Popoldne smo si ogledale še eno cerkev ter se za še zadnji vtis sprehodile po ulicah Pariza. Zvečer smo se zbrali na že dobro znani lokaciji, kjer smo povečerjali. Dan smo zaključili z večernim ogledom Pariza z ladjice po reki Seni. Obpluli smo levi in desni breg Sene ter otok in se s tem poslovili od Pariza.

Okoli 10. ure zvečer smo se z avtobusom odpeljali nazaj proti domu. Noč smo mirno preživeli na avtobusu, zjutraj in dopoldne smo si izmenjali še zadnje vtise iz našega popotovanja, se zahvalili našemu vodniku, prof. Pucu, za ves vložen trud ter spremljevalcema, našemu razredniku prof. Feštanju ter novopečenemu profesorju Maticu Kotarju, ki sta nam še dodatno popestrila ekskurzijo. Seveda ne smemo pozabiti na prof. Cergolj, ki je vnaprej organizirala naš izlet, vendar se ga na žalost zaradi zdravstvenih težav ni mogla udeležiti, ter voznika avtobusa, ki sta nas varno peljala po naši poti.

Ko se ozrem nazaj na našo ekskurzijo, sem zares hvaležna, da smo skupaj preživeli tako kulturno in družabno pester teden. Ekskurzija nam je razširila obzorja, »Francozi« iz našega razreda smo imeli možnost vaditi svoje znanje francoščine, predvsem pa smo se kot razred ponovno in še bolje spoznali in se povezali.

Živa Jerič, 3. a