Na mrzlo oktobrsko jutro smo se zbrali pred vhodom v JDD. Profesorica Osredkar nas je z nasmehom pričakala. Med vožnjo smo v latinščini zmolili za srečno pot. Odpeljali smo se v Šempeter, kjer smo parkirali zraven kebaba, ki je omamno dišal, vendar nas ni premamil, kajti močneje nas je privlačila rimska nekropola in simbolika, ki jo skriva. Zelo nas je presunila z mrtvo živaljo, ki je v resnici prikazovala živahnega psa – prispodoba za novo življenje. Nakar smo ugotovili, da smo za latinščino zelo nadarjeni, kar je potrdila tudi profesorica Osredkar, saj smo jo s svojim znanjem prevajanja nagrobnih napisov neizmerno navdušili. Naprej nas je pot vodila do (žal) zasute šest metrov široke stare rimske ceste, kjer smo videli tudi ustino (uro, ussi, ustum). Ob tem je neizmerno sijala Galova preudarnost, še bolj pa so se na starodavni cesti svetili njegovi zlati čevlji. Po kratki malici smo se odpravili v Celje, kjer smo se najprej sprehodili mimo Narodnega in Celjskega doma. Gospa profesorica nam je ponovno pokazala svoje poznavanje Slovenije in slovenskih mest. Po Knežjem dvoru (razstava Celeia – mesto pod mestom) nas je vodil razgledan vodič, za katerega je še gospa profesorica rekla, da je bil najboljši do sedaj. Nadja je željna znanja s hitrim korakom sledila vodiču, Marušo pa je presunila tankočutnost nemških vojakov, ki so še tik pred porazom v vojni rešili nekaj slovenske dediščine. Ogledali smo si tudi lapidarij, kjer smo izvedeli, da so bili tudi Rimljani kapitalistično usmerjeni in so spomenike naročali kar po katalogu. Sledil je odmor za kosilo in kavo. Naš zadnji postanek je bila Žička kartuzija, kjer smo se z audiovodičem prestavili v srednji vek. Uživali smo v spokojnosti ruševin in celo v latinščini zapeli v pokopališki kapelici. Gospa profesorica nam je zatem postavila še večji izziv (transkripcija in prevod srednjeveškega besedila), ki pa smo ga s pomočjo dobrega poznavanja Svetega pisma uspešno razrešili. Potem smo se odpravili domov in med potjo opazovali od zahajajočega sonca rdeče obarvane oblake. V kombiju se je razvila debata, med katero smo se domenili, da bomo obvezno odšli na latinski vikend, ki ga že vsi, s profesorico na čelu, nestrpno pričakujemo, poleg tega pa bomo prav vsi študirali latinščino. Za nami je naporno in enkratno doživetje, polno smeha, ki ga vsem priporočamo in vas spodbujamo, da le vzemite latinščino na maturi.
PS. Da boste vedeli, z nami so bili tudi tri grecistke in gospod knjižničar, ki je stalno zbijal šale.
Presrečni latinisti
