Ura je skoraj pet zjutraj in 3. a iz Škofijske klasične gimnazije se zbira na avtobusu ob gimnaziji. Dvaindvajset dijakov kljub zaspanosti nestrpno pričakuje odhod avtobusa v smeri avstrijskega Dunaja. Nekaj minut čez pet pa končno odrinemo na pot. Navdušenje počasi premaga utrujenost, zato se drug za drugim počasi umirimo, večina pa tudi slej ko prej zaspi.

Po le eni uri in pol vožnje pa se avtobus ustavi že na prvem postanku – mariborski bencinski črpalki. Nekateri odidejo v trgovinico, drugi imajo že zgodnji zajtrk, spet tretji pa raje ostanemo na dokaj toplem avtobusu. Vendar pa na postajališču avtobus ne ostane dolgo, saj svojo pot kmalu nadaljujemo proti avstrijsko-slovenski meji. Ko prispemo do kontrolne točke, nam na naše začudenje ni potrebno zapustiti avtobusa, saj nam, po besedah profesorja Močnika, verjamejo, da izpolnjujemo vse zahtevane korona pogoje.

Ko končno prispemo v našo severno sosedo, je zaspanost pri vseh že večinoma minila, zato se raje zamotimo s poslušanjem glasbe, igro taroka ali pa le s pogovorom s svojimi bližnjimi sosedi.

Avtobus, ki se je po mnenju nekaterih vmes kar precej shladil, se počasi segreva. Vsem postaja vedno bolj in bolj prijetno, morda celo malo preveč, saj ko se avtobus okoli osmih zjutraj ustavi, skoraj nihče še ne pričakuje, da smo že prispeli do prve in najslajše točke naše ekskurzije – čokoladnice Zotter. Kljub presenečenju pa se vseeno zelo hitro in polni energije odpravimo iz avtobusa ter se sprehodimo do vhoda v čokoladnico. Naslednjih dobrih deset minut nato skupaj s 3. č razredom stojimo pred vhodom ter čakamo na to, da bomo lahko vstopili. Seveda gremo nekateri vmes še na stranišče, drugi pa si privoščijo kakšen prigrizek, nekateri pa se zamotijo z ogledom abstraktnih kipov ter ostalih abstraktnih skulptur ob vhodu ter v okolici tovarne. Kmalu nato prejmemo vstopnice ter zelene zapestnice, ki si jih nadenemo na svoje roke. Sledi ogled dvajsetminutnega filma o nastanku čokoladnice, ki pa je bil, tako kot skulpture, narejen na zanimiv svojevrsten način. Zatem pa pride najboljši del ogleda: preizkušanje različnih vrst čokolade.

Kljub temu, da sem pričakovala, da to ne bo tako dober del, saj ne maram ravno čokolade, pa se je moje mnenje kmalu spremenilo. Od zaposlenih prejmemo umetelne žlice za poskušanje ter zvočne vodiče, ki pa jih uporablja le manjšina, saj se ostali raje posvetimo preizkušanju. Naša pot se začne v sobi, kjer so bila na voljo za poskušanje kakavova zrna, ki so prihajala iz različnih delov sveta, vendar se po nasvetu profesorja Močnika okušanju v tej sobi ne posvetimo preveč, zato se raje povzpnemo po stopnicah, kjer pa nas čaka že prva fontana s tekočo čokolado. Vsak si je da nekaj na žlico ter jo seveda poje, a tudi tukaj se ne zadržimo prav dolgo, saj ogled nadaljujemo mimo različnih okusov mleka v prahu, ki jih seveda prav vse poskusimo, kakšnega, ki pa nam je bolj všeč pa vzamemo tudi večkrat. Kmalu pridemo na del poti, kjer so predstavljene tekoče veganske čokolade, temne čokolade iz kakavovih zrn različnih držav ter tudi fontane čokolad različnih okusov. Med poskušanjem na celotnem ogledu lahko čez steklene pregrade opazujemo tudi delavce, ki delajo v tovarni in proizvajajo čokolado. Naš sladek ogled nato vodi mimo začimb ter v sobo, polno tako trdih kot tekočih čokolad različnih okusov. V svoje žličke si dajemo različne okuse čokolad, pralineje, natakamo tekoče čokolade ter koščke čokolad jemljemo s krožničkov. Kljub temu, da smo že kar precej siti, pa ogled še ni zaključen, saj se povzpnemo v sobo s čokoladnimi napitki različnih okusov, ki pa jih seveda moramo poskusiti čim več. Za skoraj zadnji del ogleda je na vrsti še soba s pralineji, kjer pa smo nekateri že tako siti, da ne moremo pojesti prav ničesar več.

Ko oddamo zvočne vodiče ter svoje žličke za preizkušanje, mislimo, da smo z ogledom ter poskušanjem čokolade že zaključili, vendar pa se motimo, saj nas čaka še skoraj zadnja postaja – trgovina. Tudi v trgovini je pripravljen del za preizkušanje čokolad. Tukaj se ob nas peljejo majhni vozički s posebnimi ter najbolj prestižnimi okusi čokolade z dodatki, vendar nas kar nekaj že precej boli trebuh, zato večino vozičkov raje izpustimo ter si čokolade ne privoščimo. Pri izhodu iz dela s čokoladami, ki so na voljo za preizkušanje, pa nas čakata posodici s kislimi kumaricami. Temu se vsi začudimo, vendar večina po nasvetu tistih, ki so že končali z ogledom, kumarice tudi vzamemo. Ko jih pojemo, nas njihov učinek tako preseneti, da si jih gremo nato iskat še nekaj. Kumarice namreč vsaj nekoliko pomirijo večjo ali manjšo slabost v naših želodcih. Nato se sprehodimo še po trgovini, v kateri prodajajo vse čokolade in čokoladne izdelke, ki so bili na ogledu na voljo za pokušino.  Tako nekateri zase ali pa za svoje domače kupijo kakšno čokolado, čokoladne lizike, kokice, oblite z različnimi čokoladami ali pa kakšen drug čokoladni izdelek iz množice.

Za zadnji del ogleda se z našimi vstopnicami lahko odpravimo na sprehod po zunanjem živalskem vrtu. Tukaj si ogledamo živali, seveda pa naš čas izkoristimo tudi za fotografiranje.

Nato se počasi z lepo izkušnjo ter velikim veseljem vrnemo na avtobus, kjer nekateri za izenačitev okusov pojemo kaj slanega, potem pa se po razredih odpeljemo naprej proti našemu končnemu cilju ekskurzije – Dunaju.

Doroteja Košir, 3. a