Ekskurzija v Auschwitz in v Krakov

Dijaki štirih slovenskih gimnazij, Prve gimnazije v Celju, Gimnazije Lava v Celju, Škofijske klasične gimnazije in Gimnazije Antonia Seme iz Pirana smo med 11. in 13. aprilom 2019 obiskali Krakov in Auschwitz. Z nami je potovala gospa Sonja Vrščaj, ki je preživela Auscwhitz, ter gospa Milena Žerič iz Društva ukradenih otrok. Strokovno je ekskurzijo vodil direktor Sinagoge Maribor, profesor Boris Hajdinjak.

V tem kratkem prispevku bom opisal naše tridnevno potovanje na Poljsko, kjer smo si ogledali drugo največje poljsko mesto, Krakov, in pa kraja neizmernega trpljenja in uničenja, Auschwitz I in Auschwitz II – Birkenau.

ČETRTEK, 11. 4. 2019

Ekskurzija se je pričela v četrtek, 11. aprila 2019. Ob štirih zjutraj smo se odpravili izpred Zavoda sv. Stanislava in na Celovški cesti pobrali še dijake iz piranske gimnazije Antonio Sema. Nato je sledila mirna vožnje do Celja, kjer so nas čakali dijaki dveh celjskih gimnazij, v Mariboru pa se nam je pridružil še profesor Boris Hajdinjak. Ko smo prispeli na Češko, je sledilo zelo zanimivo predavanje profesorja Hajdinjaka, ki nam je zelo doživeto predstavil zgodovino Poljske in tudi to, kako smo bili v preteklosti Slovenci povezani s Poljaki.

Ko smo po dvanajstih urah vožnje prispeli v poljski Krakov, je sledil kratek, pa vendar zelo zanimiv ogled tega čudovitega mesta. Po ogledu pa smo imeli nekaj prostega časa za večerjo in nakup spominkov. Po napornem dnevu smo se odpravili v hostel, kjer smo si nabrali novih moči za še bolj pester petek.

PETEK, 12. 4. 2019

Ta dan smo si ogledali obe taborišči Auschwitz, kar pa je bilo res izjemno pretresljivo in zanimivo, ker nam je svojo izkušnjo bivanja v taborišču opisala še ga. Sonja Vrščaj, in menim, da smo imeli, ker smo bili navzoči pri tem izjemnem pričevanju, precejšen privilegij.

Dan se je začel ob sedmih zjutraj, ko smo se po zajtrku odpravili proti taborišču Auschwitz I. Po poti nam je predaval prof. Hajdinjak, poslušali pa smo tudi zgodbi ge. Sonje Vrščaj in ge. Milene Žerič. Po vožnji, ki je trajala dobro uro, smo do devetih počakali pred vhodom v taborišče, nato pa je sledil ogled samega taborišča. Ogled je bil izjemno pretresljiv in zanimiv. Spoznali smo zgodbe posameznih ljudi, zgodovino in delovanje taborišča, meni najbolj pretresljiva pa je bila soba, v kateri so bili človeški lasje, očala, čevlji in pa stvar, ki me je najbolj prizadela – oblekice nedolžnih otrok, ki so bili tam umorjeni.

Nato je sledil še ogled taborišča Auschwitz Birkenau, kjer smo najprej položili venec ob slovenski spominski plošči, nato pa nam je po krajšem vodenem ogledu tega ogromnega taborišča še ga. Sonja pokazala barako, v kateri je preživela nekaj časa.

Popoldne smo se spet vrnili v Krakov, kjer smo imeli nekoliko več časa za večerjo, nekateri pa smo si ogledali še prekrasno katedralo na glavnem mestnem trgu. Sledil je še filmski večer, po tem pa smo se vsi izmučeni zazibali v spanec v pričakovanju zadnjega dne ekskurzije.

SOBOTA, 13. 4. 2019

Zadnji dan ekskurzije je bil tudi kar precej pester. Zjutraj smo se najprej odpravili na ogled stare judovske četrti v Krakovu, potem smo si ogledali še najstarejšo ohranjeno sinagogo na Poljskem. Obisk sinagoge je bil meni osebno zelo zanimiv, saj smo spoznali veliko judovskih običajev, hkrati pa tudi tragiko, ko so nacisti praktično izbrisali ves spomin na Jude iz Krakova, tako da stara judovska četrt sploh ni več judovska v pravem pomenu besede.

Po nekaj malega prostega časa je sledila dolga, dvanajsturna vožnja nazaj proti Sloveniji, med katero ni manjkalo nazornega opisovanja prigod, ki so se nam zgodile na prejšnjih ekskurzijah in v šoli.

Tako je bila naša ekskurzija v soboto pozno zvečer zaključena in z gotovostjo lahko rečem, da bi se je z velikim veseljem spet udeležil, in menim, da bi mladi morali spoznati, kakšne grozote so se nam zaradi idej o večvrednosti dogajale v ne tako daljni preteklosti.

Jurij Lepen, 2. a

ŠE NEKAJ ODMEVOV DIJAKOV:

Izkušnja je bila zagotovo pretresljiva, a najdem lahko veliko lepih trenutkov in sem zelo vesela, da sem dobila priložnost, da se je udeležim. Naučila sem se veliko novega, za vedno pa si bom zapomnila besede gospe Sonje, ki je večkrat poudarjala, naj imamo radi domovino, se borimo za pravice in naš slovenski jezik in najpomembneje, da imamo radi drug drugega.

Natalija PANGERC, 1. a

 

Mislim, da bi moral vsakdo enkrat v svojem življenju obiskati Auschwitz, saj se premalo zavedamo te plati vojne. Naš obisk taborišča pa bi bil veliko bolj prazen, če z nami ne bi bilo Sonje Vrščaj, saj je prispevala k našemu doživetju Auschwitza pomemben del s svojim pričevanjem.

Anže MALI, 2. č

 

Imel sem veliko srečo in bil sem zelo počaščen, da sem se lahko na štiri oči pogovoril in prisluhnil pripovedovanju gospe Sonje Vrščaj in gospe, ki so jo kot dojenčka ugrabili, njeno mamo pa poslali v Auschwitz. Pozorno sem prisluhnil tudi besedam gospoda Borisa Hajdinjaka, ki nam je na kratko predstavil zgodovino Poljske ter nam govoril o svojem delu in raziskovanju zgodovine holokavsta ter ostalih grozodejstev, ki so jih vršili okupatorji v času druge svetovne vojne. Zbrano sem prisluhnil tudi vsem ostalim vodičem, ki so nas vodili po Krakovu, Auschwitzu in po Stari Sinagogi.

Kot izredno duhoven kraj sem občutil tudi Auschwitz sam, zato me je na trenutke tudi zmotilo, da je uporaba fotoaparatov dovoljena. Za nekatere ljudi je to silno pomemben, poseben in s čustvi nabit kraj, tako da so me sebki nekaterih tujih turistov zelo zmotili.

Irenej TIVADAR, 3. a

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.