V Rimu se zjutraj obeta lep dan. V večno mesto pridemo precej točno, saj ne čakamo v jutranji prometni gneči –  Italijani namreč še vedno spijo.
Obsijani s soncem se odpravimo do Lateranske bazilike, znane tudi od imenom sv. Janez v Lateranu. Ta cerkev je rimska stolnica in sedež rimskega škofa, ki je, mimogrede, ista oseba kot papež. Zatem smo si ogledali še krstilnico, ki je stala izven bazilike. V njej so krstili katehumene vsako veliko soboto, v znamenje krsta pa so še cel teden, do bele nedelje, nosili belo oblačilo.
Pot nas je nato povedla do cerkve sv. Klementa Rimskega, ki je bila zgrajena nad starokrščansko, kjer je pokopan sv. Ciril.

Še vedno nas je spremljalo lepo vreme, ko smo vstopili na rimski forum. Še dobro, da nam je naša vodička, profesorica Osredkarjeva, prinesla zelo priročno knjigo, v kateri je bilo narisano, kako je v resnici izgledal forum, saj si zgolj z našo domišljijo nismo mogli dosti pomagati. Cezarjev tempelj, Hiša vestalk, slavolok … Zares neverjetno je, da je delo Rimljanov kljubovalo času, da lahko še danes, po 2000 letih, vidimo nekaj veličine Rimskega cesarstva.

Potovanje v preteklost nas je kar precej izmučilo, zato smo se rade volje odpravili na kosilo. Po nekaj urah prostega časa smo se zbrali pred Kolosejem. Če smo bili pozorni na hrup, ki ga je povzročala velika množica turistov, in ga pomnožili z deset, smo si lahko predstavljali, kako je grmelo po Koloseju ob času gladiatorskih iger; skandiranje množice in topotanje nog, ki jih je poslušal gladiator, ko se je podajal v boj na življenje in smrt …

Ogled je bil nekaj posebnega tudi zaradi tekaške tekme, ki sta jo okrog arene izvedla profesor Rifel in sošolec Jure. Slednjega so na pol poti žal zaustavili žvižgi uradnih oseb, ki niso bile navdušene nad njunim podvigom, zato je zmago slavil profesor Rifel. Slava mu!

Po Koloseju smo usmerili korak proti (še eni) cerkvi, in sicer Sv. Peter v vezeh, kjer stoji slavni kip Michelangelovega Mojzesa. Očak ima na glavi rožičke namesto božjega sija, bojda zaradi nepravilnega prevoda Svetega pisma. Javnosti je malo manj znan tudi grob sv. Nikolaja Kuzanskega, ki ga je s svojo prisotnostjo še posebej počastil naš profesor filozofije. Na cerkvenih stopnicah smo nekemu beraču oddali še enega izmed lunch paketov, ki jih večina škofijcev ni hotela jesti. Tekom dneva smo nasitili kar nekaj ubogih, ki so bili hrane zelo veseli. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti …

Dneva pa še ni bilo konec. Pri Fontani di Trevi je nekaj sošolcev vrglo kovanec v vodo, saj naj bi to pomenilo, da se bodo v Rim še kdaj vrnili. Kasneje so izvedeli, da bazenček pod fontano, kjer se vsak dan nabere kar nekaj kovancev, vsak dan počistijo in mu s tem uničijo sleherno usodno moč. Če jo je kdaj sploh imel …

Do povratka v hotel smo imeli zdaj še tri ure, žal pa v tem času nismo najbolj uživali. Začelo je namreč deževati. In to ni bila le majhna plohica, o ne, šlo je za naliv, ki kar ni hotel nehati. Na našo veliko žalost za 4. č nikjer ni bilo prijetnih suhih kavarn, saj smo se znašli na najprestižnejši ulici v Rimu. Zavetje smo si za nekaj časa poiskali v nišah vhodov v trgovine Prada, Bvlgari in drugih. Ob tem so nas grdo gledali uslužbenci trgovin, saj smo povsem zabarikadirali vhod v trgovino. Kot da bi imeli v takem vremenu kaj prometa! Kdo bi pa želel takoj po nakupu ob izhodu iz trgovine zmočiti novo torbico Michaela Korsa za vrtoglavih nekaj sto evrov?

Vztrajali smo še do španskih stopnic, potem pa smo se podali na nasprotni del Tibere in poklicali šoferje, naj nas pridejo iskat. Bili smo tako mokri, kot so mokri kovanci na dnu Fontane di Trevi. Dežniki so bili le še za okras, v čevljih je že čmokalo, zato se tudi lužam nismo izogibali. Do prihoda avtobusov smo počakali v lokalu blizu postajališča, kjer je natakarica nekaterim postregla z makaroni, skuhanimi (?) v mikrovalovki v natanko šestih minutah.

Čeprav smo se še cel večer (no, še celo ekskurzijo) pritoževali nad sobotnim vremenom, bodo neprijetni občutki sčasoma zbledeli. Čez nekaj časa se bomo samo še nasmehnili in si rekli: »Se spomniš, kako nas je v Rimu napralo …«

Iva Bevc, 4. č