Konec decembra je v Gospodu zaspala gospa Cvetka Zupančič, prva laborantka pri predmetu biologija na Škofijski klasični gimnaziji.
S sledečim zapisom se je od nekdanje sodelavke poslovila profesorica biologije Ana Bavec.
Draga Cvetka!
Tako ti je ime, želela pa si, da te kličemo Cveta. Na našo šolo si prišla ranega 1. septembra 1994 na povabilo takratnega ravnatelja g. Jožeta Mlakarja in bila med nami vse do 30. junija 2003. Pred tem si opravljala delo laborantke na Oddelku za biologijo Univerze v Ljubljani. Mnogi študentje se te še vedno z nasmehom spominjajo. Potem pa si vse svoje izkušnje, pridnost, delavnost in odgovornost prinesla k nam. Svoje delo si opravljala brez nepotrebnih besed, točno in natančno. Dijaki so bili veseli tvoje spodbudne in prijazne besede med vajami – to so bile dobrodušne besede, ja, skorajda bi lahko rekla besede Babice, ki je vnesla toplino in veliko nasmehov. Lepo si skrbela za naše živali, rada si jih imela. Spominjam se tvoje ljubezni do muckov, ki si jih imela doma. Kako se majhen mucek »zloži na tla, kjerkoli mu pač paše, pa četudi je to med vrati«. Pripravljalnica je bila vedno skrbno urejena, počiščena, stvari na svojem mestu. Vsi materiali, oprema in kemikalije so bili pravočasno kupljeni.
Vedno nasmejana, vedno v skrbi za drugega. Svoj pogovor si vedno začela z besedami, »kako pa je kaj tvoj …?« O sebi nisi veliko govorila. Izjemno naklonjena ljubezen med teboj in tvojim dragim Dragom ti je pomenila vse in ti popolnoma zadoščala. Vsem si bila skoraj kot Mama. Potrpežljiva, ljubeča, vedno si znala poslušati. Zadnja leta me je vrtinec obveznosti potegnil daleč in sem te premalokrat obiskala. Še sedaj to trpko obžalujem. Naučila si me, da si je za ljudi treba vzeti čas. Se ustaviti. Biti dober.
V decembru si v miru zaspala in odšla v objem Njega, ki te je skrbno vodil celo življenje. Vse dobro, draga naša Cvetka. Spet vidim tvoj široki nasmeh tam onkraj.
Tvoja Ana Bavec
© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.