Izmenjava v Gradcu

Dijakinja Maša Kralj trenutno hodi v šolo v Gradcu. O tem, kaj počne in kako se tam počuti, si preberite v spodnjem zapisu.

Medtem ko pišem o izmenjavi v Gradcu, se razgledujem po gromozanski sobi približno petnajst minut peš stran od samega centra drugega največjega avstrijskega mesta – Gradca. In se zavedam, kakšna neverjetna priložnost mi je bila ponujena. En mesec življenja v državi, katere jezik sem se učila, in med ljudmi, ki me vsak dan naučijo nekaj novega.

V sredo, 23. 1. 2019, sem po približno triurni vožnji prispela pred mogočno stavbo z uradnim nazivom Augustinum Bischӧfliches Zentrum für Bildung und Berufung. In takoj sem imela priložnost preizkusiti svoje znanje nemščine, saj so bila vhodna vrata zaklenjena. Kaj kmalu sem bila pomirjena, saj me je prijazno sprejela vzgojiteljica v internatu in prišla sem do ugotovitve, da četudi moje znanje nemščine ni popolno, to ni razlog za skrb, saj tega od mene tudi niso pričakovali. Vzgojiteljica mi je razkazala ogromno in svetlo poslopje ter mi razložila, kako poteka dan. Prvi večer sem spoznala dve od treh cimer (Barbara, Julia in Melanie), ki sta me prijazno sprejeli. Soba me je zelo očarala. Če si predstavljate velikost učilnice v razredu in če vam povem, da ima ta še nadstropje … No, tako velika je soba, v kateri trenutno prebivam.

Zjutraj sem se prebudila v gromozanski sobi in se zavedla, da me čaka prvi dan avstrijskega pouka. V nemščini. In ne zanikam svoje živčnosti. Toda zanjo ni bilo razloga. Vzgojitelj me je pospremil do razreda 7. B in me predstavil. Potem sem si poiskala mesto v razredu in spoznala prvo sošolko Lindo. In za njo so sledili še drugi: Katharina, Christina, Lisa … Ter vprašanja in pogovori v nemščini. Pouk je minil neverjetno hitro. Imajo namreč le šest ur pouka, tako da končajo ob 13.10. Tako hitro kot je minil pouk, je minil tudi preostanek dneva s kosilom, cimrami, spoznavanjem preostalega dela stavbe in večerjo. In s tem tudi moj prvi dan v Gradcu.

Ker sem prišla v Avstrijo v sredo, sem se odločila, da bom prvi vikend ostala v Gradcu. Ter ga izkoristila, kolikor se ga izkoristiti da, za spoznavanje mesta. Na telefon sem si nastavila navigacijo, ki me je vodila do glavnega trga. In se nasmehnila ob spominu na izlet pred nekaj let, ko sem Gradec že obiskala. Glavna ulica me je še vedno impresionirala. Obiskala sem dva muzeja: Joanneumsviertel: Neue Galerie Graz & Naturkundemuseum, ki sem ga odkrila po naključnem sprehajanju po ulicah, ter si ogledala naravoslovno zbirko ter Muzej sodobne umetnosti Graz, ki ga ne bi mogla zgrešiti zaradi njegove vesoljske oblike. Ogledala sem si razstavo o Kongu ter si z razgledne točke ogledala mesto še z nekoliko drugačnega zornega kota. Naslednji dan sem obiskala še GrazMuseum in si ga ogledala brezplačno. In tako je minil moj vikend s potepanjem po mestu (»bummeln«, kot bi rekli Avstrijci).

V ponedeljek so me sošolke v Bischӧfliches Gymnasium Augustinum presenetile z voščilnico za rojstni dan, kjer so mi voščile tudi v slovenščini. Moj osemnajsti rojstni dan je tako minil v znamenju voščil in dobrih želja v nemščini ter kosu čokoladne torte ob večerji. V četrtek smo s sošolkami, ko so odpisali test iz matematike, obiskale mesto ter praznovale moj »prestop v odraslost«.

Po dveh tednih v Gradcu lahko rečem, da sem se navadila tukajšnjega ritma. Seveda ne razumem popolnoma vsega, kar profesorji razlagajo pri pouku. Toda veliko lažje poslušam njihovo razlago snovi in potek pouka. Še vedno me preseneča, da največ razumem ravno pri fiziki. Latinščina je pravzaprav precej bolj zapletena, če je razložena v nemščini in če se jo vsi okoli mene učijo že pet let. V Avstriji imajo namreč nekakšno predosnovno šolo, ki traja štiri leta, ter nato mešanico osnovne in srednje šole, ki traja osem let. Toda naučila sem se veliko več stvari, kot sem mislila, da se jih bom. Od psihologije in ure o poskusu obnašanja opic ter prevzemanju našega vedenja, nihanju in valovanju pri fiziki, ponovitvi kemije iz drugega letnika, do različnih razlogov, zakaj se nekateri poročijo, drugi pa ostanejo samski, v iskanju svojega namena, ki ni povezan z ustvarjanjem lastne družine, pri religiji. Kljub temu pa še vedno ne razumem niti besedice, ko se začnejo pogovarjati v njihovem narečju. Takrat se a-ji spremenijo v o-je, besede zazvenijo čisto tuje in razumem le še Hallo in Tschüs.

Maša Kralj, 3. b

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.