Vozili smo se celo noč skozi Italijo, Francijo in nato do našega cilja. Zaradi pogostih cestnin smo se kar nekajkrat prehitro veselili, saj smo bili prepričani, da smo že prečkali mejni prehod. A nazadnje smo le prispeli v Figueres, kjer smo si za dobrodošlico ogledali neverjetni Dalijev muzej, takoj zatem pa se že usedli nazaj na avtobus in odrinili v Barcelono. Tam nas je pričakala Sagrada Familia, znamenita gotska cerkev s čudovitimi vitraži, in druge turistične znamenitosti: La Pedrera, Las Ramblas, Santa Maria del Mar … Večerjali smo v mladinskem domu, kjer smo tudi prvič prespali na španskih tleh.

Naslednji dan nas je pričakalo žgoče sonce. Ker je bila nedelja, smo se v katedrali udeležili španske maše, med katero nas je župnik dvakrat omenil, občudovali smo arhitekturo in rastlinstvo v Gaudijevem parku in se skoraj celo popoldne vozili proti Zaragozi. Na srečo je vožnja hitreje minevala, saj je vsak izmed nas pripravil kratek referat o slavnih Špancih, zgodovini Španije, njeni kulturi in podobno.

Po Zaragozi je sledil Madrid, v katerem smo ostali kar štiri dni. Pogledali smo si vse, kar si je treba v Madridu ogledati, z izjemo stadiona Santiago Bernabeu, ker zaradi katalonskih protestov nismo mogli priti do tja. Najbolj sta se nam v spomin vtisnila muzej El Prado in plesna predstava Flamenco. Seveda smo imeli tudi ogromno prostega časa, da si je vsak lahko ogledal tisto, kar ga je najbolj zanimalo. Imeli smo več skupnih kosil v restavracijah. Španci imajo vedno navado postreči tri jedi: el primero (predjed), el segundo (glavna jed) in de postre (sladica), tako da lačni vsekakor nismo bili. Jedli smo tortilje, ribe, kozice, španske rižote in še marsikaj.

Sledil je ogled Toleda, ljubkega starinskega mesteca na vzpetini, kjer so se nekateri oborožili z bodali, ki jih lahko kupiš v vsaki drugi trgovini na ulicah Toleda, in si ogledali tamkajšnjo katedralo.
Sledila je še ena nočna vožnja do Taragonne. Zjutraj so nam profesorji pripravili zajtrk, da smo bili pri močeh, ko smo si ogledali rimski amfiteater in forum. Za konec smo odšli v bližnje obmorsko mestece Ampurias, kjer je napočil del, ki smo se ga vsi najbolj veselili: kopanje. Tako smo zadnji dan skoraj ves dan poležavali na plaži, se sprehajali ob morju, plavali in ležali v palmovih sencah.

Končalo se je tako, kot se je začelo: s šestnajsturno nočno vožnjo. In ob devetih zjutraj smo se vrnili v naš domači kraj.

Na izletu marsikaj ni šlo kot po pričakovanjih: v Madridu nas je ujel dež, česar niti profesorica še nikoli ni doživela, zaradi protestov smo morali preskočiti ogled stadiona, v neki restavraciji so si stol, na katerem je sedela sošolka, na njeno nesrečo za svoj novi dom izbrali ščurki in trikrat smo imeli skorajda opravka s policijo. A kljub temu smo se srečno vrnili nazaj. Bili smo obloženi z nakupi, nasmejanih obrazov, nekateri sicer prehlajeni zaradi klime na avtobusu, in polni španske hrane. A tisto, kar smo vsi prinesli s sabo, so nepozabni spomini v nas, ki ostanejo za vedno. In to je tisto, kar zares šteje.

Viva la España!

Matevž Sušnik, 3. d