V sredo, 12. oktobra 2022, smo se občudovalci literature zbrali v šolski knjižnici, kjer smo nestrpno čakali na bližajoči se pogovor o novi knjižni umetnini naše profesorice Mateje Gomboc, Balada o drevesu. Profesorica se je sprehodila skozi travmatično zgodbo svojega novega romana in nam razkrila majhne skrivnosti postopka ustvarjanja.
Balada o drevesu je mladinski roman, ki spremlja zgodbo Ade, najstniške deklice, ki se sooča s samomorom svojega fanta, Majka. Ada se v šoli spopada z nasiljem s strani sovrstnikov, saj njene ljubezen do glasbe niso zmožni razumeti. V oporo ji je Majk, tudi sam glasbenik, vendar se vse spremeni nekega torka, ko Majk nenadno odide in pusti Ado samo, zmedeno in polno nerazumljivih čustev.
Podlago za roman je pisateljica črpala iz življenja svoje prvorojenke, ki je bila tudi sama deležna najstniškega nasilja v šoli, ideja samomora pa se je kot seme zasidrala v misli profesorice Gomboc in preprosto ni opustila svojega prijema, zato se je v tem proznem delu odločila osredotočiti nanjo. Po izčrpni raziskavi in nekajmesečnem delu na romanu se je tudi na ustanovi pripetila podobna situacija, ki je profesorico popolnoma pretresla, sledilo pa je za pisanje neplodno obdobje. V tem času je gospa Gomboc še globje dojela pomembnost pogovora o samomoru, iskanja pomoči, poslušanja. Vsi ti razlogi so bili spodbuda k nadaljnjemu pisanju, ki je omogočilo dokončanje tega dela. Gospa Gomboc je roman namenila tistim osebam, ki morajo po tragiki samomora živeti naprej z zgodbo, ki ne bo nikoli dokončana. Roman je kljub težki in zahtevni temi osvetljen z upanjem in ljubeznijo do življenja, ki se rodi iz prijateljskih odnosov in se utrdi s pomočjo glasbe.
O romanu in sami temi samomora je spregovorila tudi psihologinja Janja Istinič, ki se je v svojem profesionalnem življenju pogosto srečevala z ljudmi, najstniki, ki se spopadajo s samomorilnimi mislimi, prav tako pa ima tudi sama izkušnjo z izgubo bližnjega zaradi samomora. Dr. Istinič je poudarila nujnost podpore dobrih prijateljev v situacijah, ki izzovejo samoobtoževanje, občutek krivde in nespečnost, prav tako pa spodbudila vse prisotne, da tudi sami ne odlašamo in stopimo na pomoč ljudem okoli sebe, še posebno tistim, ki kažejo znake samomorilnih teženj.
V pogovoru ob težki temi samomora smo uzavestili, da moramo stremeti k pogostejšim tovrstnim težkim pogovorom, saj bomo le tako spremenili status samomora kot tabu teme in izbrisali stigmo, ki jo še dandanes obdaja, obenem pa bomo s preprostim “kako si” rešili življenja.
Jana Semprimožnik, 4. č
