Matija Uranič iz 3. a je dva tedna obiskoval pouk na katoliški gimnaziji v Mainzu.
V nedeljo, 8. 3., sem se ob 7.30 odpravil z vlakom proti Mainzu. Družina gostiteljica je iz vasi Zornheim, ki je od Mainza oddaljena 25 minut, kamor sem prispel v nedeljo popoldan. Okoli vasi je veliko gričev, na katerih so vinske trte, in ogromno vetrnih elektrarn.
V ponedeljek sem šel v šolo na Bischöfliches Willigis Gymnasium, to šolo v večini obiskujejo fantje, med njimi pa se najde tudi kakšno dekle. Namesto zvezkov ima vsak dijak svojo tablico, na kateri imajo vse zapiske in večino učnega gradiva, razen za nekaj predmetov, kjer še uporabljajo učbenike. V šoli so dijaki cel dan v čevljih in se jim ni treba preobuti, kar me je pozitivno presenetilo. Veliko imajo dvojnih ur – skoraj za vse predmete, a te ure namesto nadomeščanj odpadejo, zato sta nam že prvi dan odpadli dve uri matematike. Dijaki imajo takrat prosto, mi pa smo ta čas pojedli malico, ki smo si jo prinesli od doma, tako kot večina dijakov. Domov sem šel ob 13.05.
V torek se je pouk začel šele ob 9.45, a je zato trajal do 15.25. V sredo, četrtek in petek se je pouk tako kot v ponedeljek začel ob 7.55 in se zaključil ob 13.05. Dijaki imajo kratke teste, imajo pa tudi daljše teste »Kursarbeit«, ki jih pišejo dve šolski uri. Zdi se mi, da pouk poteka veliko bolj sproščeno kot pri nas, saj je več sodelovanja in debate s profesorjem.
Skoraj vsako popoldne sem z gostiteljsko družino pojedel kosilo, zvečer pa smo gledali televizijo. V četrtek mi je Karlova mama Kathi razkazala center Mainza, v petek pa sem šel s Karlom v Mainz, kjer smo se družili še z nekaj prijatelji iz šole. V soboto zjutraj sem se z očetom Leom in Brunom odpravil v Frankfurt, kjer je imel Bruno turnir lacrossa, jaz in Leo pa sva se po eni tekmi odpravila v center Frankfurta. Zvečer sva šla s Karlom ponovno v Mainz. V nedeljo smo imeli kosilo pri gostiteljevih starih starših, kasneje pa smo se odpravili z njihovimi bratranci v Mainz na karting.
Domov sem se odpravil v petek dopoldan, tako da sem bil še isti dan nazaj v Sloveniji. Na tej izmenjavi sem zelo užival, ker sem končno lahko nemščino uporabil tudi v praktičnem, ne samo teoretičnem pomenu. Spoznal sem tudi veliko novih ljudi in doživel precej drugačen način življenja, kot ga poznam od doma. Sprva sem potreboval dan ali dva, da sem se navadil, ampak na koncu je bilo čisto vredu. Bila je res dobra izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil in mi bo v življenju zagotovo koristila.
Matija Uranič
