Anamarija, za začetek nam povej, kako si preživljala »najdaljše počitnice« po koncu mature in pred študijem na univerzi.

Na začetku počitnic smo imeli v župniji oratorij, po katerem je končno prišel čas za oddih. Z družino in prijatelji sem šla na morje ter na kakšen izlet, dva tedna sem preživela pri sorodnikih v Idriji, sicer pa so te počitnice bile predvsem zelo mirne, imela sem čas za druženje, branje, pospravljanje, skratka za vse, za kar med letom ni bilo toliko časa. V septembru pa smo tudi že začeli z vajami za zbor in orkester.

Anamariji za izjemen uspeh na maturi čestita ravnatelj ŠKG Rihard Režek.

Kako je biti diamantna maturantka? 

Ni spet tako posebno, kot se morda komu zdi, je pa zagotovo lepo. Ko sem izvedela, da sem diamantna, sem si predvsem oddahnila in se razveselila, da moj trud in delo štirih let nista bila zaman. Je pa pri tem potrebno tudi nekaj sreče, saj gre lahko na koncu samo za kakšen odstotek do druge ocene.

Kakšne so bile zate priprave na maturo na ŠKG? Kaj sta bila tvoja izbirna predmeta in zakaj? Bi kaj posebej pohvalila, si morda kaj pogrešala? 

Moja izbirna predmeta sta bila biologija in latinščina. Ko sem se odločala, sem imela v mislih, da bom izbrala nekaj, kar me zanima in o čemer se bom rada učila. Ta dva predmeta sta mi bila zelo pri srcu že od prvega letnika, hkrati pa sta pokrila prav to, kar sem potrebovala: biologijo sem vzela kot naravoslovni predmet, ki sem ga potrebovala za vpis na študij medicine, latinščino pa sem lahko potem namesto angleščine pisala na višjem nivoju.

Priprave na maturo so bile na ŠKG večinoma precej kvalitetne. Mislim, da se je vsak profesor potrudil, da bi dobro znali. Posebej bi pohvalila priprave pri matematiki, kjer smo predvsem v drugi polovici leta zelo sistematično ponovili vsa večja poglavja preteklih let.

Pri pripravah na maturo sem na splošno pogrešala malo bolj strukturiran pregled, kaj bomo uspeli predelati pri pouku in česa ne oziroma kako si je vsak profesor zastavil pripravo na maturo. Poleg tega bi bilo zelo smiselno tudi, da bi šli pri pripravah bolj v smeri samostojnega reševanja maturitetnih pol ali vaj doma in bi se potem v šoli osredotočali le na posamezna vprašanja in snov, ki dijakom povzroča več težav. Tako bi lahko obdelali več snovi že med letom, je pa verjetno s profesorskega vidika ta zamisel nekoliko utopična, ker dijaki pač ne bodo doma samostojno reševali nalog že oktobra ali novembra.

Z Dekliškim zborom sv. Stanislava ŠKG na Švedskem

Kakšno je bilo tvoje počutje med maturitetnimi izpiti? Česa si se naučila za življenje?

Med maturitetnimi izpiti sem doživljala vse – od veselja in miru do živčnosti in obupa. Pri eseju mi je zmanjkalo časa, pa tudi na splošno sem imela glede tega dela mature zelo slab občutek. Obremenjevala sem se s pričakovanji drugih in se jezila nase, zakaj se sploh vznemirjam zaradi drugih in zakaj se skušam podzavestno primerjati z ostalimi. Poleg tega pa so kar naenkrat sredi maja prišli še koncerti in spraševala sem se, ali mi bo sploh uspelo predelati vse. Skrbi so vrhunec dosegle pred drugim pisnim izpitom, biologijo, ko sem se zvečer le še zjokala in si mislila, da je od mature odvisno celo življenje. Ampak na srečo ni tako. Spoznala sem, da če se potrudim, kolikor se lahko (ob predpostavki, da šola nikakor ni vse, kar imam v življenju), je to dovolj. In če ne gre, mi je očitno namenjena lažja pot. To je verjetno najdragocenejša stvar, ki sem jo odnesla od mature tudi za naprej: potrudila se bom, rezultat pa bo le pokazal, ali neka stvar je zame ali ne. Od tega spoznanja naprej je bilo precej lažje, bila sem veliko bolj mirna, med izpiti sem si vzela tudi kakšen dan ali pol dneva oddiha, da sem se sprostila in ob maturi tudi normalno živela.

Kako gledaš na leta šolanja na ŠKG?

Vesela sem, da sem lahko hodila na ŠKG, ker sem na tej šoli spoznala veliko prijetnih ljudi, se marsikaj naučila in razvijala ljubezen do (predvsem zborovske) glasbe. Naučila sem se, da se res splača sprotno delo, za življenje najdragocenejše spoznanje pa je, da je dovolj, če naredim toliko, kolikor lahko, in da si je treba kdaj jasno postaviti prioritete in pomisliti, kaj mi je zares pomembno (se moram pa obojega učiti vedno znova).

Zborovodkinja Helena F. Zupančič o Anamariji: “Je dekle neštetih vrlin, s katerimi nevsiljivo vpliva na ljudi in okolje, v katerem deluje.”

Navdušeno si pela v Dekliškem zboru sv. Stanislava ŠKG, igrala si tudi v šolskem orkestru. Kako si usklajevala te obveznosti s poukom? Bi si želela več podpore, kadar je bilo zahtevno usklajevati oboje? 

Med letom usklajevanje ni bilo težko. V resnici je kopica dejavnosti dostikrat pomagala, da sem bolje izkoristila čas, ki sem ga imela za naloge in učenje. Naporno je bilo predvsem v sezonah koncertov decembra in maja, ki kot nalašč sovpadata z obdobji testov. Pri dveh orkestrih in dveh zborih se potem vikendi hitro zapolnijo in časa za učenje lahko tudi zmanjka. Glede na to, da sem že po naravi perfekcionistka, sem želela vse dobro opraviti, kar mi je večinoma tudi uspelo. Vesela sem, da so profesorji razumeli, če sem kdaj domače branje oddala z nekajdnevno zamudo ali pa naredila nalogo pri matematiki šele naslednjo uro. Podpore bi si morda želela več v tem smislu, da bi ostali, predvsem sošolci, razumeli, da ne morem biti dosegljiva ves čas in da se moram tudi sama učiti, sploh pred testi.

Helena Fojkar Zupančič o Anamariji pravi takole:

Razumevajoč nasmeh in pomežik z vekami, ko že drugič pokažem vstop napačnemu glasu.

Na neki vaji Anamarija ne more peti. Čeprav ne poje, ves čas iz druge vrste išče pogled name. Sleherni trenutek opazuje in se uči. To je Anamarija. Skromna, nežna, prijazna, nevsiljiva. A opazna zaradi svoje izjemne čuječnosti, mehkobe in hkrati ostrine misli. Anamarija je dekle neštetih vrlin, s katerimi nevsiljivo vpliva na ljudi in okolje, v katerem deluje.

Kaj sicer rada počneš v življenju, kdo/kaj je tvoja najljubša družba? Kaj te veseli – poleg glasbe, seveda?

Najraje imam dneve, ko se nikamor ne mudi in lahko čas preživim s svojimi najdražjimi, grem na kakšen izlet, preberem dobro knjigo, kaj skuham ali spečem (poleg glasbe seveda 😊).

Ali imaš občutek, da družba v Sloveniji pričakuje veliko od uspešnih dijakov? Ali zna podpirati odličnost v najširšem pomenu besede?

Skozi četrti letnik sem velikokrat slišala, da bom zagotovo dobro pisala maturo, naj se ne sekiram, ker bom itak zlata itd. Lahko razumem, zakaj imajo ljudje taka pričakovanja, bi si pa želela, da bi se zavedali, da z njimi dostikrat nič ne pomagajo. Vsaj sama sem imela občutek, da bom razočarala druge, če slabo pišem maturo, in sem se tako obremenjevala še s tem. Hkrati pa se mi je zdelo, da mnogi ne znajo dovolj videti in ceniti truda in odrekanj, ki so del uspeha. Po mojem mnenju prav to manjka v slovenski družbi: da bi stala uspešnim dijakom ob strani tudi ob naporih, ne samo ob dosežkih.

Anamarija je članica šolskega godalnega orkestra.

Kaj bi rada počela v življenju? Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Vpisala sem se na medicinsko fakulteto in zaenkrat si želim specializirati pediatrijo. Zagotovo si nekoč želim imeti družino. Če bom imela ob tem preveč časa, pa bi z veseljem vodila kakšen zbor ali pa vsaj pela v njem 😊.

Bi rada še kaj povedala, a ni bilo med vprašanji? 

Mogoče bi dodala le še to, da je matura več kot le preizkus znanja – pri njej se utrdiš v vztrajnosti, organiziranosti, obvladanju živcev ter zavesti, da je tudi sredi vsega tega treba najti lepe stvari. In ko zdaj gledam nazaj, sem hvaležna za to izkušnjo, saj mi bo zagotovo pomagala pri podobnih izzivih.

Z Anamarijo se je pogovarjala Lily Schweiger Kotar.