Maturantski ples 2019

Dijaki letošnjega 4. letnika so se skupaj s svojimi domačimi in profesorji 26. aprila na Gospodarskem razstavišču zavrteli na maturantskem plesu.

Po otvoritvenem plesu so vse zbrane nagovorili ravnatelj Škofijske klasične gimnazije, direktor Zavoda sv. Stanislava in predstavnik maturantov. Vsebino njihovih nagovorov lahko preberete v nadaljevanju. Pred večerjo je zazvenel še Gaudeamus, po njej pa so se skozi večer prepletali formalni in neformalni plesi, predstavitve razredov in obilica prijetnega druženja.

Zgodba pravi, da je nekoč stari rabin vprašal svoje učence, po čem natančno bi določili trenutek, ko se konča noč in začne dan. Ti so mu odgovarjali, da takrat, ko zlahka ločimo psa od koze ali pa ko lahko figovec ločimo od datljevca. Toda učitelj jim je odkimaval. »Kdaj je torej tisti trenutek?« so vprašali učenci. »To je takrat«, je odgovoril, »ko pogledaš obraz katerekoli osebe in v njem prepoznaš brata ali sestro.«

Drage maturantke, spoštovani maturanti!

Prepoznati v bližnjem brata ali sestro. V tem se zrcali tisti Amor Magister Optimus, ki ste ga vsak dan zagledali, ko ste v zadnjih štirih letih vstopali na hodnike naše gimnazije. V šolo ste prihajali po znanje in to znanje boste potrebovali za vaše nadaljnje življenje. A še zdaleč ne samo to. Skozi štiri leta so se vaši učitelji in vzgojitelji trudili, da bi vas pospremili v nadaljnje življenje ne le kot znanja polne, ampak tudi kot plemenite osebnosti, zavedajoč se, da srečo, tisto pravo srečo v resnici prinašajo stvari, kot so empatija, čut za skupnost, zaupanje, skromnost, občutek za lepo, ljubezen do umetnosti … vse tisto, kar ne prinaša samo po sebi materialnega bogastva, prinaša pa bogastvo notranjega miru in tiste sreče, po kateri tako hrepeni človek 21. stoletja.

Včeraj sem skupaj s kolegi ravnatelji prisluhnil zanimivemu predavanju priznanega slovenskega zdravnika, profesorja nevrologije ter izjemnega strokovnjaka za delovanje človeških možganov. In ravno v kontekstu  spoznanj o razvoju možganov mladega človeka v neverjetno hitro spreminjajočem se svetu in iz tega izhajajočih izzivih za šolo 21. stoletja, je ob koncu predavanja profesor poudaril, da vidi najpomembnejše poslanstvo šole sedanjega in prihodnjega času v pozivu, ki so ga poznali že stari Grki, ko so v notranjosti delfskega Apolonovega svetišča vklesali napis: »Spoznaj samega sebe« … »Spoznaj samega sebe«. Da je in da bo to ključna kompetenca prihodnosti tudi na trgu dela, tudi v poklicu, ki ga boste opravljali. Prepričan sem, da vam je vsaj nekaj k samospoznanju samega sebe prinesla tudi klasična izobrazba.

Verjamem, da boste v spominih na pretekla štiri leta nosili podobe drobnih dogodkov, neštetih pripetljajev, situacij, odnosov, smeha in solz, veselja in grenkobe, petic in enic. Štiri leta – to je bilo vaše življenje, hvala vam zanj, saj je bilo zato tudi življenje naše šole.

Dovolite mi, da na koncu nekoliko parafraziram odlomek iz vam prav gotovo dobro poznanega romana: želim vam, da bi angel pozabe tudi vam pozabil izbrisati iz vašega spomina sledove preteklosti ter vas vodil skozi morje, po katerem plavajo drobci in ostanki tega, kar z današnjim dnem postaja preteklo.

Naj bo nocojšnji večer samo vaš, naj bo lep in nepozaben …

Simon Feštanj, ravnatelj Škofijske klasične gimnazije

Spoštovane maturantke, dragi maturanti,

za vas je danes verjetno eden izmed najbolj slovesnih trenutkov v življenju. Svečani in krasni ste zbrani ob svojih starših, bratih in sestrah, prijateljih, profesorjih in vzgojiteljih. V veliko veselje nam je, da smemo biti ta večer del vaše zgodbe, ki ste jo kot razredne skupnosti pisali od prvega šolskega dneva na Škofijski.

Ta večer v vas verjetno odmevajo spomini na skupaj preživete trenutke. Marsikaj novega ste spoznali in se naučili. Spletali ste prijateljstva, se med seboj brusili in oblikovali v to, kar danes ste. Marsikomu se morda zdi, da je na koncu poti. Vendar ne. Stojite pravzaprav na novem začetku.

V mojem življenju puščate tri spomine.

Na pogovore in razprave v razredu in na hodnikih. Hvala za vaše iskreno iskanje odgovorov na pomembna vprašanja življenja. Hvala za vaš iskren pogled na doživljanje naše šole. Hvala, ker nosite v sebi skrb za lastno in skupno prihodnost.

Drugi spomin je na čudovite dneve duhovnih obnov pri Novi Štifti. Sprehodi in delitev izkušenj, pogovori in igre. Vsak na svoj način ste bili ustvarjalni. Delili in gradili ste mostove zaupanja, ki jih ohranjajte kot bogato popotnico.

Poseben spomin bo ostal na naše skupno odkrivanje večnega mesta in njegove bogate in slikovite zgodovine. Kar me je presenetilo, je to, da se znate čuditi. Da stvari za vas niso samoumevne. Želim vam, da to čudenje, željo po odkrivanju novega in neznanega, ohranjate – do stvari in do ljudi.

Hvaležen sem vsakomur izmed vas. Na svoj način, s svojimi talenti, ste prispevali k oblikovanju življenja ne samo v gimnaziji ampak v celotnem zavodu.

Upam, da ste prejeli dovolj znanja, veščin in izkušenj, ki vam pomagajo razširiti obzorja vašega dojemanja sveta in ljudi. In da ste pripravljeni na izzive, ki vas čakajo.

Hvala vodstvu gimnazije in dijaškega doma, profesorjem in vzgojiteljem za njihovo delo in zavzetost za podporo celostnega razvoja vsakogar od vas.

Hvala vam, starši, ki ste v teh letih sodelovali s šolo, jo podpirali pri njenih prizadevanjih za dobro vaših otrok in bili pripravljenih sodelovati pri skupnih projektih.

Za popotnico v življenje delim z vami pesem letošnje maturantke, Ane Marije Jevšenak, V narobe svetu (Oceani, str. 97):

imam oči, da vidim,

ušesa, da slišim,

usta, da govorim,

noge, da hodim,

glavo, da razmišljam,

srce, da ljubim.

Živim v narobe svetu?

Draga Ana Marija, drage maturantke in dragi maturanti, ne živite v narobe svetu, svet vas čaka, da ga prežamete s svojo ustvarjalnostjo. Želim vam poguma, povezanosti med seboj in veliko mero potrpežljivosti. Naj vas skozi življenje spremlja zavest, da niste sami.

Ad multos annos! Bog vas živi!

mag. Anton Česen, direktor Zavoda sv. Stanislava

Drage somučenice, dragi somučeniki, cenjeni gospod direktor, gospod ravnatelj in profesorski zbor, spoštovani starši ter vsi ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Nekaj tednov nazaj je do mene pristopila profesorica Čepon in me vprašala če bi bil pripravljen imeti nagovor v imenu generacije na maturantskem plesu. Naj poudarim, da me je zelo presenetila, saj iskreno ne vem, če sem za to nalogo najprimernejši kandidat, ker sem poleg visokega odstotka odsotnosti od pouka prekršil tudi marsikatero pravilo šolskega reda.

A ravno takšne stvari človeka izoblikujejo, posledično pa se nam najbolj vtisnejo v spomin. Ne razumite me narobe, znanje je še kako pomembno, ampak tisto kar najbolj šteje so prijateljske vezi, ki smo jih stkali med seboj in izkušnje, ki smo si jih pridobili.

Naša skupna zgodba se je začela v začetku septembra 2015, ko smo po končanih poletnih počitnicah ponovno sedli v šolske klopi, a tokrat nas ni pričakala domačnost lokalne osnovne šole, temveč neznani gimnazijski hodniki. Kot da preskok ne bi bil dovolj težaven sam po sebi, pa nas je na Škofijski čakala tudi latinščina, ki nas je že v prvih mesecih prestrašila s svojimi deklinacijami in konjugacijami. Seveda pa vse ni bilo tako temačno, počasi smo se spoznavali med seboj in tudi preživeli prvi vikend skupaj z razredom na duhovni obnovi, odšli pa smo tudi na ekskurzijo v Trst, Gradež in Oglej.

Ko smo se končno vsaj malo privadili gimnazijskega ritma in vsakodnevnih podob škofijskih parčkov na hodnikih ter prišli v drugi letnik, pa nas je čakal nov šok – fizika. Ker očitno povprečen gimnazijec nima dovolj problemov s samim seboj, mora poleg zgradbe celičnih organelov, srednjeveške književnosti, kovalentne vezi in imaginarnih števil poznati tudi vse tri Newtnove zakone. Kaj kmalu smo spoznali, da so ekskurzije eden od boljših delov življenja na tej šoli in tako smo se odpravili proti Dunaju ter obiskali opero.

Ko smo drugi letnik pustili za seboj, smo se kar naenkrat znašli med starejšimi na šoli in tako nam je bilo tudi uradno dovoljeno, da na malico odidemo že na začetku glavnega odmora. Vedeli smo, kaj se od nas pričakuje in kako lahko najlažje premagamo preizkušnje, ki so nam jih vestno pripravljali profesorji. Omeniti je potrebno tudi, da je bil ravno 3. letnik tisti, ko smo odšli na enotedenske ekskurzije glede na jezik, ki se ga učimo. Tako smo dijaki D in Č razreda obiskali Avstrijo, Nemčijo in Švico, skoraj vsak dan spali v drugem hostlu in za večerjo jedli riž. Tisti iz C razreda so teden preživeli v družbi sangrije in kitare v sončni Španiji, B razred se je odpravil v Grčijo in poleg zanimivega potovanja z ladjo užival na podaljšanih poletnih počitnicah ob bazenu, A razred pa se je odpravil v Pariz in med drugim videl še nepoškodovano katedralo Notre Dame. Ko se je 3. letnik bližal koncu, pa je zavod pretresla novica, da smo izgubili nekoga izmed nas. Natanko leto in en dan nazaj se je od nas nepričakovano poslovil Domen Kavčič. Tako smo 3. letnik zaključili z nenadomestljivo izgubo.

V zadnje leto izobraževanja na ŠKG smo vstopili brez predmetov, kot so fizika, kemija, biologija in geografija, vendar smo po drugi strani bolj kot kdajkoli čutili, da se matura nezadržno približuje. Leto je minilo hitreje kot katerokoli prej. Bili smo v Rimu, kjer smo lahko med ogledovanjem številnih cerkva ter ostankov antične metropole vsaj za nekaj dni pozabili na vse obveznosti, ki nas čakajo doma. Po povratku pa smo lovili končni rok za oddajo maturitetnih seminarskih nalog ter iskali obleke za maturantski ples.

Sedaj smo tukaj, na skorajšnji ciljni črti našega srednješolskega življenja. Na tej točki bi se rad zahvalil celotnemu profesorskemu zboru, ravnatelju in direktorju, še posebej pa našim razrednikom, ki so nas ves čas potrpežljivo prenašali in spremljali na naši poti do zrelosti. Kljub temu da ni bilo vedno lahko in da so nas mnogokrat pestili tudi težki trenutki, menim, da so za nami izjemna štiri leta, v katerih smo razširili svoja obzorja, spoznali nove prijatelje in se izoblikovali v takšne osebnosti, kot danes stojimo pred vami. Le takšnim nam bo uspelo uresničiti svoje sanje ter premagovati nove izzive.

Draga moja generacija 2015–2019, srečno!

Kristijan Briški, 4. d

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.