Po več tednih pričakovanj sem v začetku počitnic polna navdušenja stopila v neznano veliko zgradbo in obstala v avli. Nisem vedela, kam moram in ali sem sploh prav prispela. Zelo otovorjena sem čakala, da se bo od nekod prikazal kdo, ki mi bo znal pomagati. In tako sem s simpatičnim Avstrijcem kmalu spregovorila nekaj svojih prvih besed v nemščini. Presenečena nad velikostjo sobe sem se udobno namestila in kmalu spoznala tudi svoje tri nove prijateljice, s katerimi si delim sobo. Tako se je začela moja nova izkušnja življenja v Avstriji.

Prvih nekaj dni sem imela največ težav s spreganjem glagolov in uporabo pravih sklonov. Čeprav je govorjenje zame tudi sedaj še vedno težko, pa mi gre razumevanje čedalje bolje. Razširila sem svoje nemško besedišče in trudim se, da tukaj vedno poskušam govoriti le v nemščini ter tako izkoristim vsako priložnost, da svoje pridobljeno znanje spravim v prakso. Ugotovila pa sem, da je govorjenje v angleščini, potem ko se že nekaj časa trudim povedati stavek v nemščini, precej težko, ker v moji z nemščino napolnjeni glavi preprosto ni dovolj prostora, da bi lahko brez težav preklopila na drug jezik. Na koncu povem stavek, v katerem je polovica besed nemških, druga polovica pa angleških in tako sklenem, da se do konca trudim z nemščino.

Vsak dan obiskujem šolo in pri nekaterih predmetih razumem skoraj vse, drugod pa skoraj ničesar. Največ razumem pri kemiji in fiziki, saj snov, ki jo obravnavajo, že dobro poznam, najmanj pa pri francoščini, psihologiji ali nemščini, saj je besedišče zame preveč kompleksno. Pri prvi uri latinščine sem že v prvih nekaj minutah ure ugotovila, da pri tem predmetu žal ne bom mogla sodelovati, saj je dvojno prevajanje kar velik izziv. Tudi če vem, kaj pomeni nekaj v latinščini, žal še ne znam oblikovati lepega stavka v nemščini.

Lepo vreme sem popoldne večkrat izkoristila za sprehode. Šla sem v mesto, v park ali na bližnji grad. Gradec se mi zdi prav čudovito mesto, polno prikupnih zgradb, brez izstopajočih novodobnih steklenih stolpnic. Tako je pogled z gradu v centru Gradca podoben razgledu z Ljubljanskega gradu, stavbe ob reki Muri naredijo vtis, podoben Ljubljani, le da je Gradec večji in se tako oranžne strehe starih zgradb razprostirajo daleč naokoli. Center mesteca obarvajo tudi tramvaji, ki se nemoteno vozijo po glavnih ulicah.

Celotna zgradba, ki jo je zrisal isti arhitekt kot Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, je zelo lepo opremljena in tudi okolica ni preveč prometna. Sošolci in prijatelji iz internata so z menoj zelo potrpežljivi in tako vedno prisluhnejo mojim vprašanjem ali odgovorom, čeprav ti včasih trajajo 2-krat dlje, kot če bi to povedali sami. Med poukom govorijo knjižno, v sobi pa tukajšnja nemščina zazveni kot mešanica nekega drugega jezika, s poudarki na določenih zlogih in dodatkom slenga.

Udobje zgradbe, čudovito mesto in vsi prijazni ljudje, ki se trudijo, da bi se tukaj počutila kar se da dobro, prispevajo k temu, da mi bo ta čudovita izkušnja ostala v spominu kot nekaj zares neprecenljivega in nepozabnega. Le upam lahko, da bosta naslednja dva tedna dolgo trajala.

Jona Dežman, 3. č