Benedikt do jesenskih počitnic hodi v šolo Lycée Saint-Louis v Saumurju. Kako je potoval in kaj počne v francoski šoli, lahko spremljate v njegovih prispevkih.
Predzadnji teden poletnih počitnic sem preživel v naglem pakiranju, saj sem se že 24. avgusta odpravil na potovanje v Saumur. Le dva dni prej, v petek, sem se vrnil z morja v južni Dalmaciji. O Saumurju sem vedel le to, da leži ob Loari, da je znan po vinih in sirih ter da stoji v dolini reke, posejani z gradovi.
V nedeljo, 24. avgusta 2025, sem se z vso prtljago najprej odpravil v München, prestolnico Bavarske, kjer sem tri dni preživel pri svoji sestri. Nato sem se v torek s Flixbusom odpeljal v Strasbourg in Colmar, dan pozneje pa s hitrim vlakom v Pariz, kjer sem ostal tri dni. Moj prvi dan v Parizu je bila sreda. Zvečer sem prispel z vlakom na postajo Paris Est. Ko sem v nastanitvi odložil prtljago, sem se sprehodil čez Elizejske poljane do Eifflovega stolpa in se nato z ladjico popeljal po Seni do Île de la Cité. Med vožnjo sem občudoval številne znamenitosti – od Eifflovega stolpa, Palais de Chaillot, Pont de l’Alma, Musée d’Orsay, Pont Royal, Louvra, Pont des Arts, Instituta de France in Pont Neufa do Île de la Cité, kjer stojijo Notre-Dame, Sainte-Chapelle in Conciergerie. V nastanitev sem se vrnil skoraj ob pol dveh zjutraj. Ker smo bili lani z razredom na ekskurziji, mi je bilo mesto že zelo domače, prav tako sistem metroja, ki je lahko precej zapleten. Vsak dan sem si kupil dnevno karto za celotni javni prevoz.
Naslednji dan, v četrtek, sem si ogledal notranjost katedrale Notre-Dame, ki je bila po požaru leta 2019 ponovno odprta decembra lani. Notranjost je svetla, mogočna in izjemno lepo obnovljena. Zunanjost katedrale je vrhunski primer gotske arhitekture, z značilno simetrijo, visokimi stenami in bogato okrašenimi tremi glavnimi portali, na katerih so upodobljeni prizori iz Svetega pisma. Na fasadi izstopajo veliko rozetno okno, številne skulpture svetnikov in gargouille, medtem ko razvejani zunanji oporniki podpirajo težke stene in omogočajo velike vitraže v notranjosti. Celotna struktura je dopolnjena s križnim stolpičem, na vrhu katerega je zlat petelin, ki dosega višino 96 metrov. Ogledal sem si tudi Sainte-Chapelle s čudovitimi vitraži ter Conciergerie, ki je nekoč služila kot zapor za politične nasprotnike, danes pa je muzej z interaktivnimi vodiči, ki obiskovalce popeljejo v preteklost. Popoldne sem obiskal umetniško četrt Montmartre in baziliko Sacré-Cœur.
V petek, zadnji dan v Parizu, sem zjutraj oddal prtljago v “luggage storage” blizu Montparnassa in preživel še nekaj ur v mestu, čeprav je deževalo in se je precej ohladilo. Poskusil sem francoske rogljičke in pain au chocolat v lokalni pekarni, nato pa se odpravil na kratek sprehod po Latinski četrti. Tam se nahajajo Sorbona, Panthéon, Boulevard Saint-Michel z znamenitimi knjigarnami in kavarnami, Luksembourški vrtovi, knjižnica Sainte-Geneviève ter rimske arene Arènes de Lutèce. Okoli 17. ure sem se odpravil proti železniški postaji Montparnasse, kjer sem ujel vlak do Toursa. Tam sem prenočil in si naslednji dan ogledal mesto, nato pa se s Flixbusom odpeljal v Saumur.
Na avtobusni postaji so me pričakali gostitelji, pri katerih sem se nastanil in jih spoznal. Od tega trenutka sem vedel, da bom moral za dva meseca pozabiti slovenščino, saj Francozi skoraj ne govorijo angleško ali kakšnega drugega tujega jezika. V soboto zvečer smo imeli skupaj večerjo in se pogovarjali, kjer sem uporabil vse znanje francoščine, ki ga imam. Kljub temu da kar veliko razumem, priznam, da je bilo na trenutke res težko razumeti, ker Francozi lahko govorijo zelo hitro …
V nedeljo smo se z gostitelji odpravili na lokalni sejem in poseben dogodek, za katerega ne vem, kako naj ga sploh opišem. Bila je neke vrste kolesarska dirka, kjer so ekipe tekmovale s kreativno oblikovanimi vozili in uniformami, kot so krava, podmornica, krokodil ali jagoda. Vozili so kroge po odseku ceste, ki je bila zaprta zaradi te dirke. Hkrati je potekal tudi bolšji sejem, kjer so domačini prodajali stare predmete iz svojih domov. Na voljo je bila tudi odprta kuhinja, kjer so stregli lokalno specialiteto fouées – majhni kruhki, pečeni v peči na drva, ki se med peko napihnejo, nato pa jih odprejo in nadevajo z različnimi nadevi, kot so kozji sir, fižol, marmelade, nutella, rilettes – še ena francoska specialiteta iz počasi kuhanega mesa, ki razpade in zmeša z maščobo, da nastane mazljiva pašteta, in jih najdemo po vsej Franciji, ne le v Saumurju. Sam sem poskusil fouées z nadevom iz kozjega sira. Sicer se mi pa fouées zdijo zelo podobne lepinjam, le da so te lahko tudi sladke.
Po dogodku smo se odpravili na železniško postajo, kjer smo pobrali še dijaka iz Nemčije, ki bo skupaj z mano prebival pri istih gostiteljih.
Benedikt M. Novak, 4. a
