SPODBUDEN ZAČETEK ŠIRJENJA OBZORJA

Zadnji teden poletnih počitnic sem preživela v prijetno vznemirjenem vzdušju med pripravljanjem prtljage, brskanjem po spletu, natančnim načrtovanjem poti in uživanjem v zadnjih družinskih izletih pred odhodom. Odpravljala sem se v Saumur. Vse, kar sem vedela o njem, je bilo, da je to mestece, kjer bom hodila v šolo, da je veliko kot kakšen Kranj ali Kamnik, da ima grad, da leži ob Loari, v bližini mesta Tours in da moram tja potovati preko Pariza. Da bi bila pot bolj zabavna in varna, sva se skupaj s sošolko Marušo odločili potovati skupaj. Za rezervacijo nočnega vlaka sva bili prepozni, zato sva se odločili za avtobusni prevoz do Pariza in hitri vlak do Saumurja.

Z glavne avtobusne postaje v Ljubljani sva se odpravili v soboto zvečer. Na prvi in na srečo tudi zadnji zastoj, kot se je kasneje izkazalo, smo naleteli že pred predorom Karavanke. Naša pot je vodila od Ljubljane preko postaj v Beljaku, Salzburgu, Münchnu, Stuttgartu, mestu Karlsruhe in Strasbourgu v Pariz. Okrog petih zjutraj smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer sva si kljub zgodnji uri privoščili vroč kos pice in ugotovili, da sva verjetno edini Slovenki na avtobusu. Cela pot je trajala slabih osemnajst ur. Pred Karlsruhe se je začelo daniti in od takrat naprej nisva več veliko spali. Opazila sem, kako se je pokrajina spremenila, in videla, da je že na tem delu Francije površje le rahlo gričevnato, da je malo gozdov, prevladujejo pa orjaška polja, prav tako čisto presušena zaradi suše kot pri nas. Odkar se je zdanilo, se je pot vlekla. Ko sva zagledali prvi znak, ki je kazal 300 km do Pariza, se nama je zdel cilj že čisto blizu, čeprav sva vedeli, da pred drugo uro popoldne ne bomo prišli. Potem ko smo se že znašli v pariški prometni konici, pa sva bili tako vzhičeni, da sva komaj pričakovali prihod na postajo Pariz, Quai de Bercy. Od tam sva se z metrojem utrujeni odpravili do postaje Marx Dormoy blizu najinega prenočišča. Rezervirano sva imeli majhno sobico v desetem okrožju; tam sva za začetek lahko pustili težko prtljago, nisva pa se mogli takoj nastaniti. Potem sva se sprehodili po soseski, kjer je bilo veliko ljudi različnih narodnosti, in opazili sva, da se pripravljajo na veliko slavje. Z metrojem sva pohiteli v središče glavnega mesta, a sva na žalost zamudili zadnji vstop v muzeje, zato sva se le sprehodili po znamenitih ulicah, parkih in trgih. Ob ogledovanju krasnih vil, plesa v parku, Eifflovega stolpa v daljavi, trga Place de la Concorde s pogledom na Elizejske poljane in občudovanja veličastnih mostov naju je takoj prevzela navdušenost nad prečudovito prestolnico Francije, vredno vse hvale.

Pozno popoldne sva si končno lahko privoščili počitek v klišejski pariški sobici, tako da sva se počutili kot v filmu. Lačni sva se odpravili na ˝lov˝ za restavracijo, ki sva jo dolgo iskali po malih uličicah v centru mesta. Že v mraku sva na koncu male zakotne uličice zagledali razsvetljen Eifflov stolp, ki je ravno utripal v bleščečih lučeh. Prav v tej ulici sva odkrili najboljšo kitajsko restavracijo in si privoščili odlično večerjo s pogledom na največjo znamenitost Pariza.

Že v prvem dnevu najinega potovanja se nama je zgodilo toliko neverjetnih dogodivščin, da sva komaj čakali jutro, ko sva se na vse zgodaj odpravili na sončni vzhod na Montmartre, kjer stoji cerkev Sacré Cœur. Pariz v pastelnih barvah in zlati sončni svetlobi, ko večina ljudi se spi in si največje znamenitosti lahko ogledaš čisto sam, brez množice turistov okoli sebe, je res nepozabna izkušnja. Ogledali sva si tudi Moulin Rouge in odšli domov po prtljago, ki sva jo lahko do odhoda pustili na železniški postaji na drugi strani mesta.

Zajtrk sva jedli v muzeju Orangerie, kjer sva si z dvema prijateljicama ogledali znamenite slike impresionističnega slikarja Moneta. Sprehod preko parka Tuilerie in ogled čudovite kapele Sainte Chapelle, preplavljene s svetlobo v modrih in rdečih odtenkih, ki proseva skozi mogočna vitražna okna, pa sta pripomogla k hitremu minevanju zadnjih ur pred odhodom.

Po odličnem kosilu v restavraciji na imenitni železniški postaji Montparnasse sva se usedli na hitri vlak. Pot do postaje Angers, kjer sva prestopili na vlak do Saumurja, je minila zelo hitro. Na drugem vlaku naju je od srečanja z družino ločilo le dobre pol urice in bili sva vznemirjeni, saj sva vedeli, da se bova morali sedaj za nekaj časa dokončno ločiti od slovenščine in se znajti s tujim jezikom v novem okolju.

Na postaji so naju čakali nekateri člani družin gostiteljic, ki so naju zelo prijazno sprejeli. Čeprav se niso poznali, so si izmenjali telefonske številke in se dogovorili, da se bomo lahko videvali. Potem smo se vsak v svojem avtu odpeljali do novega doma in najino potovanje do Saumurja se je končalo.

Leda Delfina Steidl Porenta, 4. a