Štiri maturantke so letošnje šolsko leto začele malo drugače. Prva dva meseca šolskega leta bodo preživele v Saumurju, kjer obiskujejo pouk v francoski gimnaziji. Kaj se jim dogaja in kakšno življenje živijo, boste lahko prebrali v tem in naslednjih prispevkih.
ŠPORT V FRANCIJI
V Sloveniji se nam zdi normalno, da otroci in mladi vsi nekaj treniramo. Vsak dan smo športno aktivni, če že nimamo fizičnega treninga, pa gremo vsaj na sprehod. Šport jemljemo kot nekaj samoumevnega. V Franciji pa sta odnos do športa in športna aktivnost drugačna.
Razlika v športni dejavnosti se prične že pri številu športnih ur na urniku. Športu sta namenjeni le dve šolski uri, ki sta na urniku zaporedno (»blok« ura), se pravi imajo šolsko športno aktivnost le enkrat tedensko. Skozi leto pri športni vzgoji obdelajo le tri športe, ki so večinoma vedno isti, in sicer tek, badminton in ples. Med uro pogosto dobijo »ocenjevalne liste«, s katerimi ocenijo svojega sošolca. S pomočjo vrstniškega mnenja se učijo, kako izboljšati svojo tehniko. Prav tako nimajo športnih dni, kot jih poznamo pri nas.
Kot sem omenila, je pri nas kar samoumevno, da vsak nekaj trenira in da so treningi med tednom pogosti. V Franciji pa ni tako, saj s šolo med tednom končujejo okoli šestih. Časa po šoli je manj, zato je edini možen dan za trening ob sredah, ko načeloma končujejo prej (ob 12. uri). Če pa želijo športu posvetiti še kakšno dodatno uro, je to največkrat ob sobotah, res zelo redko pa kakšen drug dan v tednu. Večinoma trenirajo individualne športe, npr. badminton, tenis, namizni tenis … Od ekipnih športov, ki jih pri njih igrajo bistveno manj, pa je seveda najbolj popularen nogomet, ki mu sledi košarka. Tudi treningov plesa in borilnih veščin je pri njih manj kot pri nas v Sloveniji. Opažam, da se Slovenci bolj poistovetimo z našimi športniki, se navdušujemo nad njihovimi zmagami in sočustvujemo ob porazih, česar pa pri Francozih nisem zaznala.
Ker sem tudi sama rada športno dejavna in mi športa tukaj v Franciji kar primanjkuje, se med tednom odpravim na lahkoten tek v okolici, saj so sprehajalne poti zelo lepo urejene. In tako sem tudi sama opazila, da je mladih, ki bi se ukvarjali s športom, res malo, kajti večinoma srečujem le osebe srednjih let, ki se odpravijo na sprehod s psom. Občasno se med njimi znajde tudi kakšen zagret tekač.
Maruša Komat, 4. a
