Mislim, da je časovna razlika dohitela tudi mojo gostjo, saj sva obe (končno) spali dlje kot do sedmih zjutraj! Dan sva začeli šele ob desetih s tradicionalnim slovenskim zajtrkom (ki ga je tokrat predlagala Japonka sama, saj jo je med tako navdušil!). Zapletli sva se v dolg klepet in prijateljstvo končno sklenili tudi na Facebooku – čeprav mi je gostja zaupala, da je to socialno omrežje na Japonskem precej nepopularno, saj je v njenem razredu edina, ki ga še uporablja. Odločila sem se, da Japonke danes ne bom peljala na noben izlet v oddaljene in skrite kotičke naše prelepe domovine, saj glede na to, da prihajam iz najlepšega kraja pod soncem, za to ni nobene potrebe. Namesto tega sem se odločila, da ji bom razkazala lepote mojega domačega kraja in celotne Soške doline. Odpravili sva se na dolg sprehod do slapa Kozjaka, ki jo je navdušil predvsem s svojo velikostjo in mogočnostjo, ki je ni pričakovala. Nanjo so velik vtis naredile tudi črede krav, ki so se pasle ob poti, saj jih je videla šele drugič v svojem življenju. Odpravili sva se tudi do brvi čez Sočo, kjer je navdušeno poskušala v objektiv fotoaparata ujeti njeno modro-zeleno barvo. Peljala sem jo tudi do Napoleonovega mosta in mimo svoje osnovne šole, za katero je trdila, da je zelo lepa in predvsem velika. Ustavili sva se v slaščičarni, kjer se je seznanila s še eno, sicer ne tako tradicionalno slovensko dobroto – vročo čokolado. Domov sva se po več kot treh urah sprehajanja v naravi vrnili z avtomobilom. Po kosilu se je utrujena gostja odpravila počivat, nato pa sva počasi že začeli pakirati kovčke za odhod proti Ljubljani. Dve uri trajajočo vožnjo po ovinkasti cesti skozi Idrijo je, po mojem mnenju, preživela precej dobro, glede na to, da ji niti v najhujših ovinkih ni bilo pretirano slabo. Po prihodu v dom sva se odpravili do Lucije, ki prav tako gosti Japonko, kjer smo skupaj preživele nekaj časa, nato pa sva se odločili, da je čas, da se odpraviva počivat.
Jerneja Koren
