Svetoletna razstava Odsevi upanja združuje (večinoma) slikarska dela 33 slovenskih likovnih umetnikov, ki so ustvarili ali iz svojega dosedanjega opusa izbrali vsak eno delo na temo upanja. Razstava odseva zanimive poglede ustvarjalcev na izbrano tematiko, ki se odražajo tako v izbranem motivu upodobitve kot likovnem izrazu posameznega avtorja.

Na razstavi sodelujejo: Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich.

Svetoletni razstavni projekt sta idejno in organizacijsko zasnovali novinarka Ksenja Hočevar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec v sodelovanju z Galerijo Staneta Kregarja in Galerijo Družina. Razstavo spremlja katalog z reprodukcijami vseh razstavljenih del in s kratkimi predstavitvami avtorjev, vsak od njih je dodal še kratko misel o upanju, ki se mu je porodila pri izbiri dela za razstavo. Uvodno besedilo o svetoletnem razstavnem projektu je pripravil akademik prof. dr. Milček Komelj, razstavi na pot pa so nekaj besed namenili tudi škofje vseh škofij v Sloveniji.

Medtem ko so upanje umetniki nekdaj običajno upodabljali kot v nebo zazrto ženo s sklenjenima rokama in sidrom, se mu danes največkrat prepuščajo mnogo bolj osebno. Bolj kot s pripovednim opisovanjem ga nakazujejo z vse bolj neposrednim, čutno dojemljivim, a duhovno usmerjenim likovnim izražanjem, v katerem ob morebitnih simbolnih aluzijah najbolj dominira predvsem njihova izrazna moč, temelječa na inventivni kombinaciji likovnih prvin. Kot je razvidno iz podob na razstavi, ki jo je pobudilo letošnje sveto leto s papeževim pismom Upanje ne osramoti, pa med njimi kot osrednje izrazilo upanja očitno najbolj dominira svetloba ‒ luč. Vsaj v naši kulturni zavesti, presijani s svetlobo krščanstva, je lahko taka prvotna luč tudi likovni sinonim za Božjo Besedo, zato nosi v sebi tudi slo po odrešitvi iz niča oziroma teme. /…/

Vsi sodelujoči likovni ustvarjalci so med svetla jadra svojih slik pripeli pisan prapor upanja. V tem vedrem znamenju doživljajo svetlobe in temine zemeljskega sveta ali pa svoje upe projicirajo v perspektivo zagrobnosti, iz katere jim s svojo svetlobo v duhovni pogled zasije neizrekljiva večnost. Zato je svet, izražen skozi njihovo ustvarjalno doživljanje, tudi če je zaradi zemeljske minljivosti in zgodovinske dramatičnosti lahko videti teman, v skrivnostni osnovi, ki jo predpostavlja upanje, tudi ves svetal. /…/

(akademik prof. dr. Milček Komelj, odlomki iz spremne besede v katalogu razstave)

Razstavo je v sredo, 18. junija, ob 18. uri v Dvorani Matije Tomca slovesno odprl ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ob odprtju pa je potekala tudi okrogla miza na temo Kdo pa danes še ustvarja za večnost?, ki so jo oblikovali alumni Škofijske klasične gimnazije: sodelujoča umetnika na razstavi Sara Križaj in dr. Jurij Selan s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, arhitektka Janja Šušnjar, pesnica in učiteljica slovenščine Erika Komatar ter zavodski kaplan Peter Čemažar.

Dogodek je z izjemno interpretacijo slovenskih ljudskih pesmi Igraj kolce in Ne ouri, ne sejaj ter skladb Spes Mie Makaroff in Ladijce želja Jana Trilerja glasbeno obogatil Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič, ki ga je pri klavirju pri svoji avtorski skladbi spremljal Jan Triler.