Peter Martinčič iz 3. d je zaradi zapletov odšel na malce krajšo izmenjavo, kljub temu pa se je imel v Fuldi, kjer je obiskoval gimnazijo Marianum, lepo.
Ko sem izvedel, da sem bil izbran za izmenjavo v Nemčijo, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Seveda sem se odprave veselil, nisem pa vedel, kaj vse me še čaka.
V Nemčijo sem potoval z letalom in že samo to je bila odlična izkušnja. Ko sem z vlakom prispel do Fulde, sta me tam pričakali Maja (moja gostiteljica) in njena mami. Od takrat naprej sem vedel, da gre zares.
Ko smo šli v šolo, me je najbolj presenetil njihov stil poučevanja, kjer so učenci eno samo (ustno) oceno dobili iz sodelovanja pri pouku. Z vrstniki sem se spoznal in se pogovarjal o njihovih interesih in interesih slovenskih otrok.
Pri družini doma je bilo zelo prijetno. Družina s tremi hčerkami mi je odstopila njihovo sobo za goste. V hiši sta prav tako živela njihova dedek in babica. Veliko smo se igrali in se predvsem z dedkom in babico pogovarjali tudi o aktualnih temah, ki pestijo Nemčijo. Večkrat nas je s svojimi kuharskimi sposobnostmi razvajal oče Chip.
Doživel sem tudi Fasching. To je njihovo praznovanje pusta, ki se začne že novembra prejšnjega leta, konča pa se na Rosenmontag. Takrat imajo pustno rajanje in povorko. Res živijo za take praznike, saj se na večja praznovanja pripravljajo že od novega leta.
Kljub bolezni par dni, in temu, da je bil zadnji dan vlak za Frankfurt odpovedan in bi skoraj zamudil let, sem Nemčijo res doživel v polnosti. Od njihove kulturne dediščine do njihovih navad in običajev.
Vsakomur privoščim, da bi doživel kaj takega, zato vse, ki to berete, pozivam, da se naslednjič, ko bo možnost za to, prijavite na take vrste izmenjavo.
Peter Martinčič
