Pismo iz Gradca

Pišem vam iz Graza – iz prestolnice avstrijske Štajerske in iz drugega največjega mesta Avstrije. Sem sem prišla z namenom, da še bolje spoznam avstrijsko kulturo ter predvsem izpopolnim svoje znanje nemščine.

Dopoldne imam v tukajšnji šoli (Bischoftliches Gimnasium Graz) pouk, popoldneve pa najraje preživim v družbi novih prijateljev ali (malo manj rada) delam za slovensko šolo. Tukaj bom ostala do konca novembra, nato pa se bom z vlakom (sem me je pripeljal oče) vrnila nazaj domov.

Že prvi dan sem si ogledala mesto. Do centra sem šla kar peš, saj campus, v katerem sem nastanjena, ni oddaljen več kot 20 minut. Nato sem se sprehajala po starem delu, čez glavni trg, mimo mestne in deželne hiše, si pogledala dve cerkvi, pomalicala v mestnem parku, se povzpela na grajski hrib Schlossberg ter zvečer šla še malo po nakupih. V Grazu mi je najbolj všeč mestno vzdušje, romantičnost, h kateri gotovo prispevata tudi reka Mura in tramvaji.

Tukaj sem nastanjena v internatu. Moja soba je res ogromna – z dvema kopalnicama, z zgornjim nadstropjem in moderno opremo. Vendar sta me bolj kot soba navdušili moji dve cimri: Leonie in Laura, ki sta zelo družabni in zabavni. V prostem času lahko gremo v fitnes, telovadnico, igrat biljard, namizni tenis, se sprehajat v šolski park (šola in internat sta v isti stavbi) ali molit v kapelo. Vzgojitelji so prijazni, razumevajoči in zelo zelo skrbni (tudi večkrat na dan pridejo k nam v sobo, nas povprašajo o dnevu ali povabijo na čaj). Ob sredah zvečer ima vsaka vzgojna skupina sestanek, ob četrtkih je molitev v kapeli, vsi v internatu pa se zberemo skupaj vsak dan pri večerji.
Hodim v zasebno katoliško šolo, ki ima osem letnikov in v vsakem letniku po tri razrede (od A do C). Razredi so manjši (v mojem, 7. C, nas je skupaj 24) in tudi profesorjev je malo manj. Kljub temu da sem tujka, se ne počutim tako izpostavljeno, saj je že samo v mojem razredu sošolka Lesana s Slovaške, sošolec Oktave iz Francije ter trije Avstrijci s hrvaškimi koreninami. Ker pouk poteka v nemščini, ne razumem vedno vsega, vendar so tako profesorji kot tudi sošolci vedno pripravljeni pomagati ali kaj dodatno razložiti. Glede predmetov je tako: nekateri niso tako težki, drugi spet so bolj zahtevni, saj jih imajo že dlje časa (latinščina). Od tujih jezikov imajo na razpolago (poleg angleščine in latinščine) še staro grščino in francoščino, po pouku pa kot izbirni predmet španščino. Izbrati morajo tudi med glasbeno in likovno umetnostjo.
V razredu so me zelo lepo sprejeli in se v njem dobro počutim (najbolj navdušeni so, ko govorim nemško, saj vidijo, kako se trudim). V internatu pa je tudi Jernej, Slovenec iz bližine Maribora, ki obiskuje strojno šolo v Grazu in (seveda) zna tudi slovensko. Z vsemi ostalimi se trudim govoriti nemško (saj sem zato tukaj) in moram reči, da so po dveh tednih in pol tudi moji avstrijski prijatelji opazili, da že veliko hitreje oblikujem stavke in mnogo več razumem.
 Zato sem res hvaležna, da se mi je ponudila ta priložnost in sem lahko tukaj 🙂
Lepe pozdrave iz Graza,
Kristina

Kristina Kobal, 3. d

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.