Plečnikovský rok

Letos praznujemo 150-letnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957), zato letošnje leto zaznamujemo kot jubilejno Plečnikovo leto – a ne le na Slovenskem, temveč tudi v Pragi na Češkem. Naša lanska maturantka Eliška Škaler je povzela nekaj jubilejnih zapisov iz čeških časopisov o mojstru Plečniku.

Plečnikovo leto ni besedna zveza, ki jo uporabljamo le Slovenci, temveč se v letu obhajanja 150. obletnice rojstva Jožeta Plečnika (23. 1. 1872) pojavlja tudi na Češkem, kjer so letošnjo pomlad v časopisu Lidovky v rubriki Orientace našemu mojstru posvetili cel cikel člankov. Te sem zahvaljujoč pošti svoje pozorne babice lahko prebrala in ob tem zapisala nekaj vtisov.

V prispevkih, ki jih je Plečniku namenil arhitekturni zgodovinar Zdeněk Lukeš, se približamo predvsem ustvarjalnem obdobju v Pragi, ki je z njegovim duhom zaznamovana v obdobju t. i. prve republike. V času, ko ta “bradati gospod vesele narave, ki rad kadi cigare, pije vino in se šali,” pride v Prago (l. 1910), povabljen, da kot profesor predava na fakulteti za umetnost in obrt, ima zaradi svojih dunajskih projektov že sloves izkušenega slovanskega projektanta s sodobnimi pogledi na arhitekturo. Priljubljen je tako pri svojih študentih, ki se oblačijo podobno kot on, rišejo z mehkimi svinčniki na paus papir in celo posnemajo njegov značilen rokopis, kot tudi v društvu Mánes, ki je tedaj zelo vplivno na področju kulture in umetnosti. Ko v letu 1918 nastane nova država, republika Češkoslovaška, se njen prvi predsednik, dr. Tomáš Garrigue Masaryk, z zanosom odloči za prenovo svoje rezidence, torej Praškega gradu.

Čeprav se s to častno nalogo sprva obrne na najbolj priznanega češkega arhitekta – Jana Kotěro –, se mora ta zaradi svojih bolezenskih težav odpovedati tako obsežnemu delu, za namestnika pa predlaga svojega kolega, s katerim se pozna že vse od študijskih časov na Dunaju, Jožeta Plečnika, ki tedaj velja za najizjemnejšega arhitekta med Slovani. Kljub mnogim nasprotnikom bolj zadržanih nazorov, ki nasprotujejo že sami ideji, da bi tako pomemben državotvoren projekt vodil tujec, se Masaryk l. 1920 vendarle odloči za Plečnika, s čimer samo še dodatno obogati že iz prejšnjih obdobij multikulturno vznikanje gradu.

Prenova gradu naj bi simbolizirala etos demokratične republike, pri čemer Plečniku pomaga Masarykova hčerka, sicer tudi ugledna profesorica sociologije, Alica Masaryková. Na začetku naj bi se bala, da bo slovenski arhitekt preveč konzervativen, zaradi česar ne bosta našla skupne govorice, vendar se ti dvomi kmalu razblinijo preko konzultacij, ki jih Alica s Plečnikom opravlja namesto svojega očeta in tako usmerja njegovo ustvarjanje — sama naj bi celo doprinesla nekaj idej, kot je npr. grajski impluvij. Kasneje je Jožetu Plečniku celo romantično naklonjena, kar poznavalci sklepajo sodeč po pismih, ki sta si jih izmenjala in po katerih je bil posnet dokumentarni film Dragi mojster (Pavel Koutecký, 1996), vendar pa do ljubezenskega zapleta ne pride, saj mojster v letu 1921 odide domov v Ljubljano, kamor je povabljen za profesorja na novoustanovljeni tehnični šoli, dodeljena pa mu je tudi služba glavnega mestnega arhitekta. Z odhodom iz Prage Plečnikovo prenavljanje gradu poteka pretežno na daljavo, za glavnega nadzornika pa imenuje enega svojih najbolj zvestih študentov Otta Rothmayerja.

Plečnikov pečat na Praškem gradu

Čeprav v letih svojega bivanja na Češkem Plečnik načrtuje tudi druga dela (npr. Schrollov spomenik, pročelje stanovanjskega bloka v Starem mestu, nagrobnik Kotěrovega prijatelja Kratkochvila), je njegovo delovanje na Praškem gradu seveda najbolj odmevno in zato tudi precej kontroverzno, vendar pa je v svojem transformiranju umetnosti starih kultur, vrednot, postavljanju v drugačen kontekst, predvsem pa v asketskem značaju izjemno dobro združljivo z Masarykovo mirno držo.

Kot jasno znamenje novo pridobljene družbene ureditve arhitekt po celi dolžini zniža obrambno obzidje in tako fizično kot tudi simbolično poveže nekdaj vzvišeno grajsko rezidenco z mestom. Sicer pa Plečnik gradi z različnimi materiali iz lokalitet Češkoslovaške pod geslom: “Pri obnovi Praškega gradu sodeluje celotna republika,” z izjemno carrarskega marmorja, uporabljenega za detajle paviljona majhnega Belvedera.

Prva točka te velike prenove so grajski vrtovi, kjer se (kot zanimivost) Plečnik odloči, da dreves ne bo podrl, ampak jim bo prilagodil sprehajalne steze in poti, tako da jih bo obšel, ohrani pa tudi nekaj baročnih vodnjakov. Odloči se vključiti zanj značilne mediteranske antične elemente in se izogiba tedaj priljubljeni narodni dekorativnosti. Vrtove preko stopnic združi s tretjim — najpomembnejšim — grajskim dvoriščem in vmes postavi tudi polkrožno razgledno točko. Po ponovnih rekonstrukcijah v 90. letih prejšnjega stoletja — te so bile potrebne zaradi neprimernih adaptacij v času totalitarnega režima (npr. poti so pokrili z asfaltom, odstranili se razgledno točko itd.) — se mednarodna komisija za tovrstno arhitekturo odloči Plečniku podeliti Scarpovo nagrado, s čimer ti vrtovi postanejo med najbolj priznanimi zgodovinskimi parki na svetu.

Na dvoriščih, ki so pomembna za grajsko arhitekturo, so opazne sledi slovenskega arhitekta pri dveh lesenih drogovih ob vhodu, novem granitnem tlakovanju, ki je narejeno tudi kot zaščita za arheološke najdbe spodaj, pri svetilkah na ograjnih stebrih, enormnem obelisku, vodnjakih, in če se pred vstopom na prvo notranje dvorišče ozremo na levo, lahko celo vidimo, kako Slovenec preuredi eno ključnih sprejemnih dvoran, ki se danes imenuje Stebrna dvorana. Poleg elegantne preprostosti, ki jo ta prostor dobi s stenami, obdanimi z dorskim in jonskim stebrnim redom, je tu zanimivo opaziti Plečnikov priljubljeni motiv, in sicer okroglo okno, razpolovljeno s stebrom, ki stoji pred njim.

Masarykova delovna soba

Med najbolj znanimi in skozi zgodovino prejšnjega stoletja tudi najbolj prizadetimi novostmi na gradu je Masarykova pisarna, namenjena delu, klepetu s prijatelji, verjetno pa predvsem branju, saj Plečnik stene od tal do stropa pokrije s knjižnimi policami. Nad značilnim plečnikovskim pohištvom je zanimivo opaziti element, ki ga arhitekt vkomponira nad pohištvo, in sicer pozlačene stare lestence, ki v sožitju z ostalo kompozicijo dajejo temu prostoru prav poseben značaj sofisticiranosti. Avtor člankov pa se bolj kot o Plečnikovih načrtih razpiše o preobrazbah, ki jih predsednikov kabinet doživi; ta prostor namreč doleti dramatična usoda, saj je v obdobju tako imenovane “normalizacije” po letu 1968 popolnoma uničen; tedanji predsednik Husák namreč vse odstrani in kabinet uredi po svoje: ostane pisarna brez ene same knjige, opremljena z masivnim, sodobnim pohištvom in – po poročanju tajnic – tudi s statično elektriko, ki strese ob dotiku vsakega predmeta. Kasneje tudi sam Vaclav Havel, prvi predsednik po padcu železne zavese, ob pogledu na tako radikalno spremenjen prostor odločno izjavi, da v takšni pisarni ne bo sedel.

Masarykova najljubša lipa v kraju Lány

Plečnik v notranjščini gradu preuredi tudi nekaj stopnišč, zasnuje pa tudi nekaj stvari v poletni rezidenci v kraju Lány, kjer mu okrog njegove najljubše lipe uredi lepo razgledno točko, v parku pa postavi vodni sistem z ribnikom in čebelnjak, čigar avtor je slovenski ljudski obrtnik. Strokovnjak Z. Lukeš piše, da ravno takšni drobni detajli in izboljšave slovenskega arhitekta najbolj veselijo ter jim posveča posebno pozornost, četudi nimajo dominantne vloge v postavitvi.

Tako mojster Plečnik odločilno zaznamuje ne samo grajski kompleks, ampak tudi širšo okolico – kjer poleg prispevka k poletni rezidenci ne smemo pozabiti na njegovo cerkev Presvetega Srca Jezusovega – in se zapiše v kolektivni kulturni spomin tega zahodnoslovanskega naroda.

Eliška Škaler

Pročelje stanovanjske hiše v Starem mestu

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content