»Zelo kmalu sem jo sprejel kot nekaj vsakdanjega, kot nekaj, kar mi je namenjeno in s čimer se moram spopasti, kot z izzivom, ki te krepi.«

Damijan Vizjak, dijak 1. letnika Škofijske klasične gimnazije, govori o svoji slepoti. Sproščeno, odkrito in z obilo humorja. Tak je Damijan tudi danes, ko se uspešno spopada z izzivi najstništva, šole in ostalega, kar mu prinese življenje. Damijan sam pravi, da vedno ni bilo tako. Ob taki zgodbi človek ne more drugega, kot da utihne, posluša in se uči. Zato je poklic učitelja tako osrečujoč. Ker se vedno lahko česa (na)učiš in dokler se želiš, si na pravem (delovnem) mestu. Ko te ta želja zapusti, moraš oditi. Zdi se, da je Damijan lahko razlog, da ostaneš. Že na prvem klepetu na hodniku me je ogromno naučil – v spominu ostajata predvsem preprostost in potrpežljivost. Morda se česa naučite tudi vi. Vabljeni k branju njegove zgodbe in predvsem tega, kako se je Damijan znašel na velíki šoli, svoj pogled je dodala tudi njegova spremljevalka ga. Katarina Zupančič.

Ko sva začela pripravljati pogovor, smo bili ravno na božično-novoletnih počitnicah. Damijan se je počutil dobro, saj je med prazniki vzdušje prijetno in bolj sproščeno, veliko časa je preživel z družino, sorodniki in prijatelji. Še posebej se mu je v spomin vtisnil dogodek za mlade iz župnije: »Naš župnik je organiziral večerjo. Posebnost je bilo to, da smo se morali vsi zelo lepo obleči, ker smo pred večerjo imeli predavanje o bontonu. Poudarek je bil na tem, kako se pravilno obnašati za mizo. Česa podobnega še nisem doživel.«

Podpora družine na poti k samostojnosti

Damijan živi v Šentvidu pri Ljubljani, tudi njegova sestra Valentina obiskuje ŠKG. Do svojega 6. leta, ko je še videl, je igral namizni tenis ob očetu, ki je trener tega športa. Nepogrešljivi sta seveda tudi njegova mama, ki je profesorica španščine, in babica Marija, ki jim je vsem v oporo in veliko pomoč. Damijan se opiše s temi besedami: »Sem odprt, vesel in včasih tudi navihan fant. Samostojnost je zelo pomembna za vsakega človeka, a za slepega človeka, kakršen sem sam, še toliko bolj. Sam se moram še toliko bolj potruditi, da nekaj dosežem in da mi nekaj uspe. Prav zato je pomembna vztrajnost in trdo delo, ki vplivata na tvojo samozavestnost.«

 »V življenju se zgodijo hude kot dobre stvari. Dobrih se je treba veseliti in biti zanje hvaležen, iz slabih izkušenj pa je treba potegniti pomembne nauke za življenje.«

Tako opisuje svojo bolezen in spoprijemanje z njo: »Oslepel sem med počitnicami po končanem prvem razredu osnovne šole. Po operaciji možganskega tumorja se mi vid ni več povrnil. Na začetku je bilo zelo težko, ker je bila slepota zame nekaj novega in sem se moral nanjo navaditi. Prav nič mi ne bi pomagalo, če bi bil žalosten in bi se smilil samemu sebi. Samozavest so mi dajali moji domači, ki so me na vsakem koraku spodbujali. Zelo mi je pomagala molitev ljudi (duhovna podpora) in da sem operacijo sploh preživel. Prav tako mi je bilo lažje, ko sem začel spoznavati ljudi, ki imajo podobne težave, ob čemer sem spoznal, da nisem edini. Pomembno je bilo tudi, da so me tako sorodniki kot prijatelji sprejemali takega, kakršen sem.«

Kaj dviguje duha?

Damijanov glavni hobi je petje, saj ga sprošča. »Vedno, kadar doma pojem, domači vedo, da sem dobre volje.« Poleg petja se ukvarja tudi s športom. Kolesari v tandemu, zelo rad hodi, v izziv mu je hoja v hribe. »Rad bi se povzpel na najvišje vrhove naših najpomembnejših gora,« nam zaupa. Poleg tega ima še eno veliko željo: »Ugotovil sem, da me zanima delo napovedovalca na radiu, ker je zelo dinamično in razveseljuje druge ljudi.«

Damijan pri pouku

Odločitev za Škofijsko klasično gimnazijo

Pred gimnazijo je Damijan obiskoval Center IRIS, kjer je delo prilagojeno slepim in razred šteje manj kot deset dijakov. Zato je bil že zelo neučakan, ko se je približeval prvi šolski dan na ŠKG, saj ga je zanimalo, kako bo potekal pouk in kako se bo znašel v razredu s tridesetimi sošolci. A vedno se mu je zdelo, da ga bodo sošolci lepo sprejeli. Bilo je tudi nekaj negotovosti pred začetkom pouka: »Najbolj sem se bal, da bo veliko hrupa, ki me zelo moti. Ker nisem imel te izkušnje, sem bil v začetku precej utrujen, a sem se na to že navadil. Upal sem tudi, da mi bo delo dobro steklo, da ne bo prenaporno in da bodo profesorji razumevajoči.«

Vsak začetek je težak. A ne za Damijana.

V začetku šolskega leta je bilo kar nekaj situacij, ko se je znašel bolje kot sošolci, saj je za večino učilnic vedel, kje se nahajajo. Skromno pripomni: »Res pa je, da sem bil v prednosti, saj sem si šolo lahko ogledal in prehodil s pomočjo palice za slepe in tipnega zemljevida že med počitnicami prav z namenom, da bi se bolje znašel, ko se bo pouk začel.«

Kako se slepi znajde v šoli?

Ob težavah mu pomagajo domači, spremljevalka Katarina, sošolci, razredničarka in profesorji. »Vsem se želim zahvaliti za podporo, saj bi brez vseh, ki sem jih naštel, težko zmogel oz. bi se veliko težje znašel.« Še vedno mu je največji izziv uskladiti in razporediti količino snovi ter pridobiti gradivo v obliki, ki je prilagojeno slepim, saj mu to omogoča lažje spremljanje pouka.

Damijan se pohvali, da se je s sošolci dobro ujel, torej je bila njegova domneva pravilna. Pripravljeni so se pogovarjati z njim in ga vključujejo v razredne dejavnosti. Kadar jih prosi za pomoč, radi pomagajo. »Čeprav sem zaradi slepote od njih drugačen, se čutim sprejetega, za kar sem jim zelo hvaležen.«

Zelo rad ima različne predmete, od matematike, kemije do latinščine, španščine, zgodovine in slovenščine. Sicer uživa v vsakem predmetu, ki ga profesor razlaga tako, da tudi on lažje razume in sledi, čeprav se zaveda, da je tudi za profesorje težko spreminjati način dela, saj je delo s slepim za vse nekaj novega in jemlje čas. Dodaja, da je to »izziv tudi za profesorje«.

Kdaj slepi resnično vidijo in kdaj res uzremo tisti, ki nimamo telesnih preprek?

Damijan se strinja, da so slepi bolj občutljivi na glasove, znajo prisluhniti drugim in jim svetovati, saj jih je življenje že postavilo na preizkušnjo. »Morda imajo prav zato nekateri slepi in slabovidni boljši občutek za sočloveka. Vidimo in čutimo na drugačen način.«

»Smeh in hvaležnost naju spremljata vsak dan.«

Damijanu nesebično pomaga ga. Katarina Zupančič, ki ga spremlja na vseh poteh, ki so povezane s Škofijsko. Pred poukom in po njem ter seveda v razredu. Čeprav njeni spomini na začetek te poti že malo bledijo, se še dobro spomni, da je »prve korake naredila podobno kot apostol Peter, ko je na povabilo Jezusa stopil iz čolna in hodil po vodi  k Njemu.« Že po prvem šolskem dnevu je Damijanu, »svojemu najboljšemu spremljevalcu«, kot ga sama imenuje, dejala: »Damijan, ti boš to šolo uspešno končal.« Ne spomni se sicer točnega odgovora, ve pa, da se je nasmejal. »Smeh prvega dne naju spremlja vsak dan. Biti z Damijanom pomeni biti šaljivo vesel. V bogastvu njegovih dobrih lastnosti bi še posebej izpostavila, da se zna pohecati iz svoje slepote, njegov spoštljiv odnos do prav vsakega človeka, ki stopi k njemu, njegovo hvaležnost za vsako malenkost, ki mu jo kdo naredi, pripravi, podari, njegovo natančnost in doslednost pri delu za šolo in željo, da naredi vse kot ostali sošolci.«

Ga. Katarina po petih mesecih na ŠKG ugotavlja, da si oba prizadevata, da ujameta ritem in korak šolskega dela, ter da se profesorji, strokovni sodelavci in starši trudijo, da bi se Damijan lahko normalno (za svoje razmere) ukvarjal s šolo in se pripravljal na svojo osebno in poklicno pot v svetu in družbi.

 

Malo humorja namesto konca

Drugi šolski dan na ŠKG.

Ga. Katarina: » Jooj, kje je zbornica?«

Damijan: »Daj, te bom jaz peljal.« In jo pripelje pred vrata zbornice.

 

Damijan reče ge. Katarini: »A ti to znaš?«

Ga. Katarina: » Ne, jaz ne hodim v šolo.«

Damijan: »Ja, kaj pa ti potem tukaj delaš?«

Ga. Katarina: »Tebi družbo.«

Damijan: »No, jaz tudi ne hodim v šolo. Saj se vendar skupaj voziva sem.« 😊😊😊

 

In še resen pripis

Če si lahko predstavljate go. Katarino (Damijanovo spremljevalko), go. Veroniko (Damijanovo mamo) in avtorico zapisa (Lily Schweiger Kotar) v Damijanovih letih, imejte v mislih nadobudne srednješolke, voditeljice birmanskih skupin, zavzete planinke in še marsikaj. Vse to v župniji Ljubljana Šentvid, nedaleč od Zavoda sv. Stanislava, ki je takrat služil popolnoma drugemu namenu. Kako neverjetno, da je Damijan po dolgih letih spet zbližal naše poti! Naključje? Pri Bogu jih ni. Edini razlog za to najdem v tem, da se moramo vsi od Damijana še marsikaj naučiti. Damijan, hvala ti iz srca.

 

Zapis je pripravila Lily Schweiger Kotar.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.