Popotni tabor

V ponedeljek, 5. 7. 2021, smo odkorakali na Jakobovo pot od Kostanjevice pri Krki do centra Ljubljane (vmesne postaje: Otočec, Dolenjske Toplice, Krka, Polica). Na glavni postaji v Ljubljani, od koder nas je avtobus zapeljal do Krke, nas je zjutraj pričakal kaplan Gregor Bregar z besedami: »Ali ste dobro premislili, v kaj se spuščate?« Vsak je seveda prikimal, čeprav si nihče zares ni predstavljal, kako dolga bo pot. Zbralo se je 9 dijakov, vsi le iz prvega in drugega letnika. Kar hitro smo se ujeli, tako da smo nazaj prišli že kot dobri prijatelji.

Skozi celotno pot so nas spremljali trije glavni programi: duhovni, športni in zabavni program. Med hojo smo zato vsak dan zmolili rožni venec ali dva, k temu dodali še svete maše in duhovno obarvane meditacije ob branju Božje besede, seveda pa ni manjkalo prepevanja slavilnih pesmi. Med pešačenjem smo si krajšali čas tudi z »zmenki« (ki jih vsi dobro poznamo že iz duhovnih obnov). Ti so bili na začetku namenjeni spoznavanju en drugega, kasneje pa smo se pogovarjali o vsem mogočem. Večere smo si popestrili s kartanjem, igranjem Jungle Speeda, masiranjem itd., a kaj kmalu smo odšli spat, saj nas je jutranja budilka vsak dan zbudila zgodaj.

Za hrano in pijačo smo poskrbeli sproti. Zjutraj smo si napolnili stekleničke z vodo, kasneje pa so za nas poskrbeli dobri ljudje, ki so nam velikokrat ponudili tudi sok ali pa celo kaj za pod zob (dvakrat pice in palačinke). Sicer pa smo si kosilo kuhali s pomočjo gorilnika, pripravili smo čisto preproste jedi, za katere smo bili zaradi velike lakote zelo hvaležni. Za zajtrk in večerjo smo jedli kruh z nutello in pašteto, med potjo pa smo prigriznili še sadje in piškotke. Hrano smo kupovali sproti, da naši nahrbtniki niso bili pretežki.

Spali smo v župniščih, za kar je že v naprej poskrbel kaplan. Da nam je bilo bolj udobno, je vsak prinesel svoj »armič«, a še vseeno se je dalo čutiti trdoto tal. Tuša nam ravno vsak dan niso nudili, a smo se nekajkrat tudi skopali v reki in bazenu. Pot so nam še bolj olajšali dobri ljudje, ki so nam vse dni z izjemo ponedeljka nahrbtnike peljali od ene točke do druge. Med pohodniki pa so bili tudi najbolj pogumni, ki so vztrajali in vse prehodili z njimi, zato si zaslužijo še dodatno pohvalo.

Zagotovo pa se bomo tabora spominjali po neobičajnih dogodkih. Med njih spadajo razni nagovori domačinov, med katerimi mi najbolj ostaja v spominu mlada mamica petih otrok, ki je imela zares veliko energije in nas z njo spodbudila, da smo se podali v še zadnji dan. Pripetila pa se nam je celo »poroka« med dvema sošolcema, ob kateri smo se vsi nasmejali. Na prekrasen sončen dan pod listnatim obokom smo bili zbrani le najbližji, ki smo poslušali zaobljubi dveh »zaljubljencev« (vse seveda v šali).

Po skupno preživetih petih dneh smo spletli nove odnose in jih utrdili z izročanjem v molitvi, zato jih bomo zlahka ohranjali še naprej. Zato so poleg naše zmage, da nam je uspelo prehoditi teh 130 km, prava zmaga naši odnosi.

Julia Bečan, 2. d, in Alina Žerovnik, 2. b

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.