»Radovednost je prvo in najosnovnejše čustvo, ki ga zasledimo v človeškem umu.« *

Dijakinje Škofijske klasične gimnazije Sara Kern, Karin Kunstelj, Brina Bregant in Anja Konjar so se v polnosti predale radovednosti svojega uma in rezultat je bil več kot imeniten. V oktobru 2021 so namreč med 52 nalogami prejele Krkino nagrado za srednješolsko raziskovano delo. Zgoraj omenjena naloga je imela naslov »Skrivnosti Physaruma polycephaluma«, ki jih bodo mlade raziskovalke in njihov mentor dr. Martin Tine Perger, profesor kemije na Škofijski klasični gimnaziji, poskušali malo razgrniti. Dijakinjam raziskovalkam in njihovemu mentorju iskreno čestitamo!

Starši in družina so prvi, ki omogočajo radovednosti svojo pot.

Tako je bilo tudi pri naših raziskovalkah. Brina pravi, da so jo vedno navduševali dolgi sprehodi v naravi, igranje v gozdu in obiski živalskega vrta. Doma ima še vedno veliko živali in rastlin, za katere rada skrbi. Ker so Karin in njeni domači navdušeni pohodniki, se je veselje do naravoslovja prebudilo kar zunaj v naravi in med prebiranjem otroških enciklopedij.

Odločilna vloga šole

Saro je zanimalo veliko stvari, tako da se je izrazito zanimanje za naravoslovje pri njej pokazalo šele v osmem razredu osnovne šole, ko se je na urniku pojavila kemija. »Odprl se mi je čisto nov svet in nikoli me ni nič tako navdušilo kot raznolikost kemije in čudoviti poskusi, ki smo jih izvajali,« se spominja Sara. Mnogo je k temu prispevala njena učiteljica, ki je opazila njeno zanimanje in ga spodbujala, pomagal je tudi program za nadarjene, še najbolj pa šolska socialna delavka, ki ji je omogočila prakso v različnih laboratorijih.

Dekleta menijo, da je Škofijska klasična gimnazija v vsem podprla njihov interes za naravoslovje. Karin se je po enem letu obiskovanja kemijskega krožka na ŠKG udeležila poletne šole na Kemijskem inštitutu, kjer se je »zaljubila v delo v laboratoriju in vse, kar je povezano z znanostjo«. Tudi Brina je na gimnaziji spoznala, da bo naravoslovje predstavljalo velik del njene prihodnosti, k tej odločitvi pa so pripomogli profesorji naravoslovnih predmetov, ki so svoja področja predstavili na tako entuziastičen način, da se je njihovih ur vedno veselila. Sara poudari, da naša šola ponuja ogromno naravoslovnih dejavnosti, različna predavanja, krožke in priprave na vrsto tekmovanj. Tako ji je prof. Perger že v prvem letniku ponudil delo na raziskovalni nalogi in je bil tudi njen mentor pri projektni nalogi v drugem letniku, ki jo je izvedla na Kemijskem inštitutu.

B. Bregant, S. Kern, A. Konjar in K. Kunstelj (od leve proti desni)-razpoložene nagrajenke Krkine nagrade 2021

Osupljiva lepote in raznolikost naravoslovnih znanosti

Dekletom je pri naravoslovju všeč marsikaj – od živosti biologije, kemijskih reakcij v celicah, zgradbe in delovanja DNA in RNA do poklicev, ki jih lahko opravljamo, npr. poklica inženirke laboratorijske biomedicine zaradi fascinantnih procesov, ki se dogajajo na molekulski ravni. Razlog? »V osnovni šoli sem imela priložnost en dan preživeti v laboratoriju zasebne klinike in se preprosto zaljubila v to delo. Od tega je minilo že kar nekaj let, vendar me res nikoli ni nič tako pritegnilo kot biomedicina,« razloži Sara.

Kako je padla odločitev za raziskovalno nalogo?

Najprej je vse štiri združila naklonjenost do naravoslovja. Njihov mentor, prof. Perger, jim je predlagal, da si ogledajo dokumentarno oddajo o organizmu, ki je bila nedolgo na sporedu po televiziji. Popolnoma jih je navdihnila in odločitev je padla. Misel, da bodo lahko gojile plesen, ki ima svojo inteligenco, jih je čisto prevzela. Sara doda, da jih je »najbolj navdušila francoska znanstvenica, ki je bila glavna raziskovalka v dokumentarnem filmu, saj nas je v odgovoru na našo prošnjo za dodatno literaturo spodbudila k raziskovalnemu delu, kar nam je dalo velik zagon«.

Predmet raziskave: Physarum Polycephalum

Physarum Polycephalum je enocelični večjedrni organizem, ki spada med glive v podrazred sluzi. Je največji enoceličar na svetu, saj lahko doseže velikost do 1m2. Njegovo obnašanje v različnih okoliščinah namiguje na zelo inteligentno bitje, čeprav nima možganov. Sposoben se je orientirati v labirintu, si izbrati ustrezno dieto ter se navaditi na tuje snovi, ki mu sprva niso po godu. Poljudno mu lahko rečemo kar »blob«. To ime je dobil po stvoru iz filma The Blob (1958), ki se je prav tako izredno hitro širil po prostoru.

Zanimiva odkritja

Pri poskusih so dekleta raziskovale predvsem, kako se Physarum Polycephalum odziva na ovire, kako se navaja na njemu tuje snovi in kakšna hrana mu je najbolj po godu. Ugotovitve so tiste, ki so najbolj fascinantni del raziskovanj, in nekateri rezultati so bili pričakovani, drugi pa so jih zelo presenetili. Brina je bila najbolj navdušena nad blobovim odzivom na protiglivno kremo, ki jo je brez težav prečkal. Karin omenja dejstvo, da se je organizem lahko navadil le na določene snovi v nizkih koncentracijah (sol, propolis, krema Atifan in kislo okolje), pri ostalih pa je popolnoma spremenil smer ali pa se je začel na mestu sušiti. Sara je bila začudena ob tem, da ima blob raje ogljikove hidrate kot beljakovine in če ima ponujene čokolade z različnimi deleži kakava, izbere tisto z najvišjim procentom zaradi osmotskega tlaka.

Dragoceni izkušnji: organizacija časa in timsko delo

Dekleta so hvaležne za svojo ekipo, saj druga brez druge ne bi uspele. Delo so si porazdelile, ena je bila npr. odgovorna za prebiranje literature, ki je bila precej obsežna in v angleščini. Napravila je kratke povzetke v slovenščini, ki so bili smernice pri nalogi. Med sabo so odlično sodelovale in se držale dogovorjenih rokov. Veliko so se naučile od same priprave na nalogo, pa tudi skrbi za organizem v laboratoriju, novih metod dela ter načina mišljenja. Poudarjajo, da so se navadile iskati rešitve, ki jim jih profesorji niso položili na dlan, ter misliti kritično in poskusiti nove stvari. Ena izmed ugotovitev je bila tudi ta, da je ob veliki količini dela lažje delati v skupini in da je tako tudi veliko bolj zabavno. Verjamejo, da jim bodo vse te izkušnje v prihodnosti prišle še kako prav.

Dodaten izziv: delo na daljavo

Mlade raziskovalke so ugotovile, da je bilo glede koronskih razmer najtežje to, da zelo dolgo časa niso imele dostopa do laboratorija, kjer bi bilo delo lažje, saj ne glede na preprostost organizma njihovi domovi niso bili optimalni za izvedbo poskusov, kar je pomenilo, da so v petrijevke velikokrat vdrle kakšne plesni ali bakterije. Kljub temu so poskuse uspele izvesti in prišle do dobrih rezultatov. Je pa korona omogočala, da so poskuse lahko nadzirale bolj pogosto in tako imele točnejše in zato bolj optimalne rezultate. Ko je bil na šoli hibridni model pouka, je Karin v času glavnega šolskega odmora hodila z avtobusom v šolo, poskrbela za organizem, preverila, če pravilno raste, nato pa ponovno skočila na avtobus in bila doma tik pred začetkom nove ure. Prednost korone, vsaj z njene strani, je bila, da je lahko preštudirala veliko literature. Delo od doma je prav tako nudilo več časa za pisanje raziskovalne naloge. Sari je žal, da jim je korona prekrižala veliko načrtov, saj so si želele imeti veliko bolj obširno raziskavo. Blob so želele spoznati še pod mikroskopom, preizkusiti njegove limite na vročini, mrazu in v vakumu. Hotele so tudi preveriti njegovo uporabnost na področju ekologije.

Škofijska klasična gimnazija in znanstveno raziskovanje

Brina opaža, da Škofijska dijake spodbuja, da so bolj disciplinirani, in jih uči samostojnosti pri delu in raziskovanju. Sara poudari, da gre ŠKG vsem nadobudnim mladim raziskovalcem zelo na roko. »Lahko pridobimo status raziskovalca, profesorji so zelo razumevajoči in pogosto pomagajo pri usklajevanju šolskega dela z raziskovalnim, vodstvo šole pa nas vedno spodbuja k prijavi na različna tekmovanja. Dodaja, da ji je všeč tudi, da ima poleg naravoslovnih dejavnosti veliko časa tudi za bolj »škofijske« dejavnosti, na primer za (Z)Mešani zbor, prostovoljstvo in duhovne vsebine. »Res imamo priložnost, da se človek celostno razvije. Naša šola nas tudi nauči trdega dela za uspehe, kar je pri raziskovalnem delu še kako pomembno.« Karin čuti veliko hvaležnost gimnaziji, da je oglaševala poletno šolo na Kemijskem inštitutu, kjer se je navdušila nad naravoslovjem, raziskavami in znanostjo nasploh. »Profesor kemije dr. Perger odlično podaja znanje, na zelo zanimiv in prijeten način, tako da dijak z veseljem hodi k pouku in se rad uči.« Pravi, da na ŠKG poučujejo mnogo različnih predmetov z različnih področij, kar še dodatno razširi pogled in obzorja in nauči razmišljati izven okvirjev. »Dijaki vidimo stvari z drugega zornega kota in najdemo rešitve na probleme, ne da nam bi jih profesorji »prinesejo na pladnju«. Namesto tega nam pomagajo in nas usmerjajo, a ravno toliko, da moramo sami res napeti možgančke in se potruditi.«

Mesto naravoslovja na Škofijski klasični gimnaziji

Vse dijakinje poudarjajo, da zaradi odličnih učiteljev naravoslovja dijaki kljub manjšemu številu ur pri nekaterih naravoslovnih predmetih niso za nič prikrajšani, celo nasprotno, menijo, da so še vedno v prednosti pred nekaterimi drugimi šolami. Glavna odločitev glede življenjske usmeritve pa se zgodi šele pri vpisu na želeno fakulteto. Dijakinjam se zdi, da je nivo znanja, ki ga pridobijo pri rednem pouku, res visok in zelo dobra podlaga za nadaljnje naravoslovne študije. Tudi rezultati na maturi to potrjujejo.

Kaj vas pri vaši raziskavi navdaja s ponosom?

Največkrat pri tem dijakinje omenjajo druga drugo, svoje strmenje k odličnosti, doslednost in seveda pridobljeno Krkino nagrado, ki predstavlja dodatno potrdilo o dobro opravljenem delu. Počaščene so bile, da so lahko nastopile na Krkinem simpoziju. Najpomembnejše se jim zdi dejstvo, da so ob raziskovanju tudi zelo uživale. Sara razloži: »Vedno smo zelo vesele, ko nas nekdo z zanimanjem povpraša o temi našega raziskovanja in nas prosi, da mu kaj razložimo. Najbolj ponosna sem, da je bila raziskovalna naloga zanimiva tudi za širše občinstvo.«

Nagrajenke z mentorjem dr. Tinetom Martinom Pergerjem (četrti z leve) in Krkino ekipo v Knjižnici dr. Antona Breznika

Pogled mentorja: Kaj je njegova naloga?

Mentorjevo delo je predvsem to, da dijakom izbere ustrezno zahtevno tematiko za raziskovalno nalogo. Seznani jih z metodami dela, ki jih, če se le da, optimizirajo dijaki. Aktivno sodeluje pri analizi rezultatov, a pusti, da se do pravilnih sklepov brez velike pomoči mentorja dokopljejo sami. Potrpežljivo bdi nad ugotovitvami in sklepi, ki so jih podali dijaki, in jim v zaključku, ko se naloga dokonča, pomaga pri administraciji.

Prof. Perger meni, da je delo mentorja osrečujoče, če je za to izpolnjeno predvsem dvoje – da kot mentor vidiš v tovrstnem delu izziv in da dijaki, ki si jim mentor, delajo zavzeto. Razlogov za nemotiviranost je lahko več, eden glavnih je vsaj na naši šoli visoka intenzivnost učnega procesa in hkrati veliko dejavnosti, ki se jih dijaki udeležujejo po pouku. V zadnjih letih opaža, da dijaki v upanju, da bi posegli po priznanjih za raziskovalne naloge, delajo raziskovalne naloge na katedrah fakultet ali inštitutov. Mentor je navadno visokošolski učitelj ali sodelavec, somentor pa srednješolski učitelj, s čimer ni nič narobe, a se dijaki lotevajo tem, ki so zanje (pre)zahtevne. Posledično veliko dela, ki naj bi ga dijak pri raziskovalni nalogi opravil sam, opravi mentor. Prof. Perger razloži: »S tem imam v mislih predvsem kreativno razmišljanje ob pojavu težav z merjenji, metodami, ki se pojavijo pri vsaki raziskovalni nalogi. Če to naredi mentor sam, so dijaki oropani aha efekta, ki je velik motivator za nadaljnje raziskovanje.«

Physarum Polycephalum in nagrajena ekipa: Sara, Karin, Brina in Anja

Mentor nagrajene ekipe takole opisuje skupno raziskovanje: »Dekleta so bila zelo vedoželjna, tema jih je zelo zanimala. Tako so del naloge dijakinje opravile kar doma zaradi covid situacije, čeprav bi lahko skupaj dorekli, da to ni mogoče in da počakajo na boljše pogoje, ko bi pouk potekal na šoli. Še bolj zanimivo je to, da so imele ogromno idej, kaj v zvezi z blobom sploh raziskovati. Nekateri predlogi so bili zelo izvirni in smo jih tudi uporabili pri poteku raziskave.«

Prof. Perger dodaja: »Ko smo raziskovalno nalogo prijavili na Krkin natečaj, sem bil trdno prepričan, da smo oddali odlično srednješolsko nalogo in to je opazila tudi strokovna ekipa Krke. Naj omenim še to, da je bilo delo s tehnično in strokovno ekipo Krke v začetku septembra, ko so kot del simpozija Krkinih nagrad na naši šoli posneli predstavitev raziskovalne naloge, na zelo visoki ravni in si kot mentor samo želim podobnih izkušenj tudi na drugih podobnih tekmovanjih.«

»Dokler smo radovedni, se lahko upiramo starosti.«

S temi besedami je doc. dr. Vida Škrabanja, članica znanstvenega odbora Sveta Sklada Krkinih nagrad, pospremila mlade raziskovalce na razglasitvi nagrad in priznanj za srednješolske raziskovalne naloge. Kakšna spodbuda je to tudi za vse nas, učitelje, ki so nam dijaki zaupani! Omenjena članica odbora je pohvalila tudi dijaško vztrajnost v posebnih razmerah, polnih družbenih in osebnih izzivov. Čestitke niso izostale niti mentorjem in ravnateljem, ki omogočajo in spodbujajo raziskovanje, s čimer dijake učijo preudarnosti in iskanja vzrokov za dognanja.

Če zaključim z besedami izumitelja in humanista Nikolaja Tesla, lahko zapišem, da bi morali učitelji stremeti k spodbujanju »nematerialne moči«, ki leži v obilici v vsakem dijaku: »Vsak izmed nas mora imeti ideal, ki ga žene in zadovoljuje, toda ta ideal ne sme biti materialen. To je lahko vera, umetnost, znanost, karkoli, kar deluje kot nematerialna moč.« Kakšen plemenit izziv za vsako šolajočo se skupnost!

Prispevek je pripravila Lily Schweiger Kotar.

*Edmund Burke (1729–1797) irski filozof, državnik in pisatelj

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.