Sobota, drugi dan izmenjave, ki ga je Japonka, ki se še vedno ni povsem prilagodila na spremembo ure, začela precej zgodaj. Po zajtrku, pri katerem je z navdušenjem odkrila, kako dobra je kombinacija medu in masla na kruhu, sva se odpravili na krajši sprehod po moji domači vasi.
Navdušena je bila nad vso naravo in gozdom, ki nas obdaja, največji vtis pa je nanjo zagotovo naredil sneg, ki ga je lahko videla na oddaljenih gorskih vrhovih. Za karkoli drugega ni bilo časa, saj sva se morali hitro odpraviti na železniško postajo, od koder naju je vlak popeljal do Bleda. Kljub temu da bi se lahko odpeljali z avtomobilom, sem želela, da Japonka izkusi tudi tradicionalen slovenski potniški promet, in po njenih besedah je vlak skoraj boljši od japonskega, saj se premika tako počasi, da lahko skozi okno celo opazuje pokrajino. Ko sva prispeli na Bled, sva se najprej sprehodili ob jezeru in nahranili nekaj precej lačnih rac, sledila pa je obvezna degustacija blejske kremšnite v kavarni ob jezeru, kjer je z navdušenjem ugotovila, da lahko tudi v Sloveniji naroči zeleni čaj. Po obveznem slikanju blejskega otoka, zavitega v meglo, sva se povzpeli tudi na grad, kjer jo je poleg veličastnega razgleda na Bled zelo navdušila tudi muzejska zbirka, saj je velika ljubiteljica zgodovine. Po malce adrenalinskem teku na železniško postajo na srečo nisva zamudili povratnega vlaka, na katerem sva, obe izčrpani od napornega dneva, večinoma spali. Doma naju je pričakala topla večerja, ki ji je sledil dolg pogovor o samurajih in drugih japonskih tradicijah (med drugim sem se naučila, da imajo Japonci tri različne abecede in skupaj preko 5000 črk. Impresivno.) Sledil je ogled filma po izboru japonske gostje – odločila se je za svoj najljubši japonski film – Rurouni Kenshin, ki govori o mladem japonskem samuraju in dekletu, ki se uči sabljanja (in film ni anime, ampak v njem igrajo pravi igralci.) Več pa o zgodbi ne bom povedala, saj sem sklenila, da je vreden, da si ga ogledate sami. Po napornem dnevu je bil počitek, tudi po dobrem filmu, več kot dobrodošel.
Jerneja Koren
