»Škofijci držimo skupaj.«

Že kot dijak je bil Mark Boris navdušen nad zgodovino in dogajanjem v družbi v najširšem smislu besede. Spominja se, da je vsak dan med glavnim odmorom smuknil v šolsko knjižnico, kjer je zagreto prebiral časopise. Že takrat je z veseljem vodil pobude in projekte, pomembne za dijake. »Tako sem kot predsednik dijaške skupnosti vodil organizacijo vseh mogočih dogodkov, ki so se odvijali v dijaški sobi,« se spominja.

Ko omenja vsebine in veščine, ki se jih je naučil na ŠKG, pove, da mu je »ŠKG dala veliko znanja, predvsem pa številna prijateljstva, ki trajajo še danes.« Zdi se mu prav, da škofijci držijo skupaj. »Lahko smo ponosni, da je iz marsikaterega prijateljstva zrasla številčna družina ali uspešna podjetniška zgodba.«

S svojimi sošolci na ŠKG, foto: V. Lah Peternel

»V času hiperspecializacije posameznih poklicev je širina ključna.«

Najbolj pomembni posebnosti kurikuluma na ŠKG sta predmet VIK (vera in kultura) in klasična usmerjenost. Mark Boris je bolj kot v latinski in grški slovnici užival v raziskovanju antične civilizacije, pa naj gre za grško kulturo ali rimski imperij. Ker je že od nekdaj oboževal zgodovino Rimljanov, je neskončno užival na poletnih arheoloških taborih. Meni, da so »klasični predmeti ter vera in kultura pomembni, ker prispevajo k splošni razgledanosti mladih. Tovrstna širina je  v času hiperspecializacije posameznih poklicev ključna. Težko namreč razumeš svet okrog sebe, če ne poznaš družbenega konteksta, ki ga določajo zgodovina, vera in kultura.«

»Povezovanje je ključ do uspeha.«

Mark Boris je bil prvi predsednik kluba Alumni ŠKG, katerega namen je med drugim tudi povezovanje nekdanjih dijakov na strokovnih, znanstvenih, poslovnih in drugih področjih. Klub skrbi tudi za spodbujanje razvoja Zavoda sv. Stanislava, njegovo odličnost in ugled. Marku se zdi pomembna skrb za obstoj in rast skupnosti, kjer se povezujejo različne generacije, zato je sam aktiven v različnih alumni klubih.

Ob zaključku študija na Oxfordu, foto: osebni arhiv

Študij v Sloveniji in na Oxfordu

Na vprašanje, kaj se lahko Slovenci naučimo od anglosaškega sveta na področju izobraževanja, pravi, da slovenski izobraževalni sistem sloni na memoriziranju in enosmerni komunikaciji med učiteljem in učencem, anglosaški pa na razumevanju in pogovoru. »Seveda smo se tudi v Oxfordu veliko učili, a poudarek je bil na dialogu s profesorji in sošolci tako v predavalnici kot tudi izven nje.« V razredu oz. predavalnicah pa so vedno ključni učitelji. Tako je na ŠKG najbolj cenil »tiste, ki so bili strogi, a hkrati pravični in srčni.«

»Vsem mladim svetujem, da vsaj kakšno leto preživijo v tujini.«

»To te predrami in požene naprej, predvsem pa te nauči odgovornosti do sebe in drugih.« To je njegov odgovor na pogosto apatičnost srednješolcev, predvsem v času pouka na daljavo. Mark Boris deluje drugače – je poln idej, zelo dejaven in vznesen za to, da se državi pomaga ter se presežejo nesoglasja. Tujina ponudi tudi spoznanje, da »ima Slovenija ogromen potencial, ki pa ga lahko izkoristimo samo skupaj. Seveda bodo med nami vedno obstajala nesoglasja, kar je tudi prav, saj smo si različni. A glede temeljnih razvojnih vprašanj moramo biti enotni, saj danes tekmujemo z vsem svetom.«

Pogled na vlogo digitalizacije v šolah

Po daljšem zaprtju šol v lanskem šolskem letu in pouku na daljavo lahko vidimo, da so posledice na mladih in tudi na nekaterih učiteljih zaskrbljujoče. A Mark Boris, kot minister, pristojen za digitalno preobrazbo, vidi v njej predvsem pozitivne učinke. Tako razvije svoj pogled: »Konec koncev nam je digitalizacija omogočila, da je življenje kljub pandemiji teklo naprej. Pouk na daljavo je prav gotovo predstavljal velik izziv tako za učitelje kot učence, a znanje je kljub vsemu lahko krožilo. Prizadevam si, da bi predmet računalništvo in informatika v osveženi obliki postal obvezen predmet v osnovnih in srednjih šolah. Mlade moramo že zgodaj navdušiti nad tehničnimi znanji, predvsem pa jih moramo naučiti varnega in odgovornega rokovanja z digitalnimi orodji. Digitalna odvisnost je velik problem, o katerem premalo govorimo. Kot minister ga želim nasloviti na celovit in učinkovit način.« Tudi »boomerjem« svetuje uporabo digitalnih storitev, če želijo prihraniti čas, denar in živce.

Mark Boris s soprogo, foto: Twitter

Mark Boris Andrijanič zasebno

V prostem času najraje potuje, največkrat v družbi alumnov škofijcev. Zelo rad bere, še posebej zgodovinske in biografske romane. Poletje je čas za kolo.

S soprogo sta izbrala Slovenijo kot državo, v kateri želita živeti tudi zato, ker verjameta v Slovence in njihov potencial. »Moram priznati, da na novo spoznavam lepote Slovenije skozi oči svoje soproge, ki je Indijka. Slovenijo preprosto obožuje, pa čeprav jo malce moti, da se imamo za majhne in nepomembne. Več ponosa in manj jamranja, pa bo!«

V enem svojih intervjujev si je želel klepeta s Churchillom. In o čem bi tekla beseda? »Verjamem, da bi se neizmerno zabaval tudi, če bi ves čas govorila zgolj o njemu ljubih cigarah in viskiju. Vsekakor pa bi me zanimal njegov pogled na Evropsko unijo, čezatlantsko zavezništvo in Kitajsko.«

Namesto konca – pogled Markove razredničarke, prof. Jane Selan, na njegova dijaška leta

»Mark Boris je bil vesel dijak, prijazen, družaben, je vljuden človek, ki zna poslušati in razume drugačno mnenje. Ima zaupanje v ljudi, v življenje nasploh, v prihodnost in je vedno bil optimist: »Vse je mogoče, če ne danes, pa jutri«. Je razgledan in zelo inteligenten.« Sicer prof. Selanova meni, da Mark zna poskrbeti zase in da ni človek, ki bi od napora izgorel. Izpostavila je še eno lastnost, in sicer da zna lobirati, je diplomat in dober organizator.

Spominja se, da je imel z malo truda vedno lepe ocene. Če slučajno ni vedel, kaj odgovoriti na vprašanje, je spretno našel pot, da se  je na široko razgovoril o čem, kar je imelo vsaj malo zveze z zastavljenim vprašanjem. Predmet, ki ga je rad »šprical«, je bila športna vzgoja. »Le zakaj bi se mučil?« se je spraševal.

Tako se je na zgornje misli odzval Mark Boris: »Mislim, da je moja razredničarka malce preveč prizanesljiva do mene, za kar sem ji seveda hvaležen. Še bolj pa sem ji hvaležen za srčno in skorajda materinsko skrb za vse sošolke in sošolce 6. b razreda.«

Mladi in manj mladi rodovi

Mnogi odgovori Marka Borisa dajo misliti. Nekateri niso tako blizu mojemu življenju, nekateri zelo. S tehnologijo sama občasno izgubljam živce in jih s tem seveda ne prihranim. S Churchillom ne bi govorila o cigarah in viskiju, bolj me zanima, kaj je svetoval mladi kraljici Elizabeti glede vodenja države. Blizu mi je Markovo zaupanje v ljudi, v potencial naše države, njegovo poudarjanje veselja do življenja, kako skrbi za izobražen in zdrav mlad rod, pa še mnogo drugega. Prav je, da imamo v mlade zaupanje. To je ključna in povezovalna beseda tudi v razredu. Zakaj bi sicer eni in drugi, torej učenci in učitelji, drug drugega sploh poslušali in se drug od drugega učili?

Marku se iz srca zahvaljujem za čas, ki si ga je vzel za ta pogovor.

Zapis je pripravila Lily Schweiger Kotar.