V cvetočem soncu Firenc

Po dveh letih premora so se maturanti umetnostne zgodovine na poti do večnega mesta za dva dni ustavili tudi v Firencah, mestu umetnosti in zibelki renesanse.

Četica maturantov, zavezanih umetnosti, je vkorakala pod cvetoče sonce Firenc ‒ mesta, ki  že od preporoda naprej spreminja perspektive. In če je perspektiva to, kako nekaj vidimo, potem v našem dvodnevnem opazovanju ni igrala vloge samo tista linearna, priznana v renesančnem slikarstvu, temveč tudi notranja, ki jo z odkrivanjem prenavljamo. To pa je – za mladce, kot smo mi – posebej blagodejno.

Na čelu smo imeli profesorico Bernardo ter kaplana Martina, ki nas je navsezgodaj obvestil o jedilniku pravega in v strumni hoji zagnanega umetnostnega zgodovinarja: za zajtrk okvirji slik, za kosilo Parmigianino, za večerjo pa bo dovolj Leonardova Zadnja.

Vsi ostali, ki smo bolj navezani na svojo človeškost, pa smo vendarle uspeli ujeti kakšne podobe; tako tiste, ki so ohranjene že stoletja (v umetninah), kot tudi na drugačen način dragocene, ki trajajo le nekaj trenutkov.

Že v razpiranju roke prvega dneva nas je presenetil preplet teh podob, saj smo ob Michelangelovih kipih ugledali tudi nekdanjo nemško kanclerko in kvantno fizičarko dr. Angelo Merkel. Opazovanje kiparstva se je nadaljevalo v prav temu namenjenemu muzeju Bargello, čigar zidovi so obdajali že marsikoga; od raznih oblastnikov do zapornikov in gimnazijcev. Med občudovanjem se je kiparski mojstrskosti pridružila še arhitekturna, ki je v tem mestu opazna na vsaki razglednici. Ta mojstrovina je namreč katedrala Santa Maria del Fiore (stolnica cvetne Marije), predvsem Brunelleschijeva revolucionarna kupola. Željni znanja smo se o stolnici podučili še v njenem muzeju, željni duhovnosti pa smo svoje izkušnje poglobili v njeni krstilnici, kjer nas je profesorica nagovorila s tematsko povezano pesmijo klasičnega filologa Gorazda Kocijančiča, kaplan pa z besedami in razlago Višjega.

Torkovo jutro nam je v rumenooranžnih odtenkih obarval pogled na Ponte Vecchio – Stari most. Mlada sošolka je dejala: “Js mam feeling kot da sm več desetletij nazaj. Kot da se mi je tko mau čas ustavu.” Vtis, ki ga je naredilo jutro, smo podoživeli v galeriji Uffizi, kjer je bil občutek brezčasja še toliko bolj izrazen. Zaustavili so nas Giottova konkretnost, Fra Angelicova in Lippijeva milina, van der Weydenova simbolika, Rafaelova harmoničnost, Tizianova tiha zgovornost, Caravaggijeva nepremagljiva dramatičnost in mnogo drugih izjemnih.

Temu je nasledovala galerija, ki je v današnjem času primerna zgolj za izjemno zmogljivega umetnostnega zgodovinarja, saj ima stene mnogoštevilnih prostorov popolnoma prekrite s slikami najrazličnejših slikarjev najrazličnejših obdobij, tako da se lahko bežen pogled nehote ustavi na Rubensovem delu ali pa ga preprosto spregleda. Spregledati pa se ni dalo modrega kostimčka Angele Merkel, ki nas je ponovno pričakala, tokrat ob beneškem portretu.

Po obisku mestne palače, pred katero je postavljena kopija slavnega Davida, smo dan zaključili v prijetnem vzdušju v restavraciji, vse pretekle simptome utrujenosti pa je odpravil tiramisu, ki je že s svojim imenom, ki izvira iz “Tireme su” (v treviškem dialektu to pomeni “dvigni me”), napovedal, da nam bo v prihajajočih dneh, preživetih v Assisiju in Rimu, še mnogo stvari dvignilo in osončilo pogled.

Maturanti umetnostne zgodovine se zahvaljujemo obema spremljevalcema ‒ magistrici Bernardi Stenovec in kaplanu Martinu Zlobku ‒ ne samo za zaklade znanja, organizacijo in jezikovno usposobljenost, ampak tudi za zgled, ki ga odsevata v svojem zaupanju in predanosti večnim vrednotam.

Eli Škaler, 4. b

 

 

 

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content