V francoski šoli (2. teden)

Zapiski dveh maturantk, ki to jesen tavata po Franciji, poskušata govoriti francosko, preizkušata sire in se čudita Francozom.

Bonjour! Salut! Bisou, bisou!

Pa je za nama že drugi teden francoskega življenja. Že drugi teden neprestanega napenjanja možganov, ko poskušaš iz slapa besed razločiti vsaj eno, da boš razumel, o čem sploh govori ta profesor.

Do sedaj sva že dobili svoje urnike, prestali svoj prvi šolski dan, spoznali razred, profesorje, šolske kuharice in sploh vse, ki na tej šoli nekaj pomenijo. Preizkusili sva, kako izgledajo francoske ure matematike, filozofije, ekonomije, morale, športa, geografije in angleščine. Skratka, po dveh tednih tukaj naj bi bili že skoraj povsem utečeni. Skoraj.

Eden prvih in najbolj bolečih pretresov, ki sva jih doživeli med poukom, je ta, da na najino neskončno veliko žalost polovica profesorjev narekuje. Nekateri nekoliko počasneje in bolj razločno, drugi pa nedoumljivo hitro in nerazločno.

Poleg tega pa naju je presenetila tudi njihova angleščina. Sprva nisem mogla verjeti svojim ušesom, saj imajo izredno močan naglas. Pravzaprav jih je zabavno poslušati; pri njih imajo ouse, ope (house, hope) in tretja oseba nima dodatnega s-ja na koncu glagola. Prav tako ne slišiš končnih t-jev in naglasi so vedno na zadnjem mestu. Nekaj dni nazaj je bila po radiu celo oddaja o francoskem neznanju jezikov, še posebej angleščine. Vzrok so pripisali »prepoznemu« začetku učenja jezika (pri enajstih letih). Zanimivo je to, da so Francijo primerjali s Slovenijo kot državo, kjer angleščino govorijo bolje (pa se je je, vsaj naša generacija, začela učiti pri desetih). Ha, bodimo ponosni!

Seveda pa ne tičiva cel teden samo v šoli, sploh ne! Vsak vikend naju najini družini odpeljeta na kakšen izlet po pokrajini, katere del je Saumur; to je preprosto dolina Loare. Kot verjetno veste, je Loara znana po svojih neštetih gradovih, ki se vrstijo vzdolž njenega toka. Sama sem obiskala že dva, grad Colbert in Azay-le-Rideau. Poleg Colberta pa se nahaja tudi japonski vrt, ki pa sem ga doživela ponoči, v soju lampijona, in moram priznati, da me je zares očaral. Drugi grad in največjo evropsko opatijo Fontevraud smo si ogledali zadnji konec tedna, ko imajo v tem okolišu »patrimonium«. To je vikend, ko so skoraj vse znamenitosti zastonj.

Klara zaenkrat še ni videla nobenega gradu, je pa doživela spust balonov na vroč zrak, kar je zares veličastno. Zapeljali pa so se tudi do Atlantske obale nabirat ostrige, ki pa, po njenem mnenju, niso preveč okusne, saj imajo okus »po morju«.

In kar je najpomembneje: obe sva že poskusili polže! Pravzaprav so nama prav všeč. Mogoče pa postajava vse bolj francoski …

Klara in Jerca

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.