Gospod kaplan Marko je vse otroke in vzgojiteljice posul s pepelom. Z besedami, ki so nas ob tem spremljale – »Prah si in v prah se povrneš« – se spominjamo, da prihajamo iz zemlje in da se bomo v zemljo vrnili. Oziroma da smo šibki, krhki, umrljivi. Vendar pa smo prah, ki ga Bog ljubi. Smo zemlja, na katero je Bog razlil svoje nebo; prah, ki vsebuje njegove sanje. Smo upanje Boga, njegov zaklad, njegova slava.
