Dom v pesmi – pogovor s pesnikom Branetom Senegačnikom

Na letošnji zadnji predpomladni ponedeljek nas je s svojim obiskom počastil nagrajenec Prešernovega sklada, dr. Brane Senegačnik, ki je naš nekdanji profesor klasičnih jezikov, sedaj pa predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ima poleg prevajalstva, esejistike in publicistike dragoceno vlogo v liričnem pesništvu, zaradi česar je bil tokrat povabljen v šolsko knjižnico dr. Breznika.

Nα začetku srečanja smo prisluhnili prepletu dveh umetnosti; uvodna skladba Johanna Sebastiana Bacha, ki so jo pripravili dijaki Elizabeta in Julija Tomac ter Jan Triler, je napovedala Senegačnikovo pesem, posvečeno prav temu baročnemu skladatelju. Poleg poslušanja avtorjeve skoraj preroške interpretacije lastne poezije smo izvedeli tudi o njegovem pogledu na dobo, v kateri živimo; kako se to odraža in vpliva na pesništvo, kako se sam umakne v samoto in kje ga najde navdih. Spregovoril je tudi o bolj univerzalnih vprašanjih, kot je, ali drži: poeta nascitur, non fit, in kot priznan lirik mladim poetom svetoval o tem, kaj je bistveno pri umetniškem izražanju: brati, vendar pa ob tem vedno ostati zvest samemu sebi, kar bi lahko razumeli tudi kot dobro vodilo za slehernega človeka.

Izbor prebrane poezije je povezoval različna obdobja in pesniške zbirke, v katerih se pesmi razlikujejo predvsem po oblikovni plati, ki prehaja iz krajših v bolj svobodne in daljše oblike, v zadnjih zbirkah pa prevladujejo predvsem soneti. Večini pesmi je skupna bivanjska tematika, ki jih prepreda z največjimi vprašanji: »Zakaj si? Kje si? Kaj je to, da si?«, zaradi česar je bilo takšno srečanje še toliko bolj pomenljivo za nas, mlade, ki smo se lahko zahvaljujoč pogovoru, ki ga v nas odpira tovrstna poezija, za uro in pol prepustili bolj poglobljenemu načinu dojemanja.

Dogodek se je sproščeno razpletel s Senegačnikovo anekdoto o svojem poučevanju na ŠKG, v zaključku pa smo prisluhnili njegovim štirim še neobjavljenim pesmim.

Ker je srečanje prekinilo že dve leti trajajoče zatišje šolskih literarnih dogodkov in ker ima za vse nedoumljivo pogosto le pesem resničen dom, upava, da je dogodek pustil kakšen odzven, v nadaljnje pa spodbujava tovrstna srečanja.

 

Gabrijela Kobal in Eliška Škaler, 4. b

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content