22. 9.
Zjutraj sem se zbudil v oblačno jutro in si najprej spakiral prtljago za pot domov. Nato sem pozajtrkoval toast z marmelado in se z gostiteljem, ki je bil na šoli učitelj geografije, zapletel v pogovor o priljubljenih počitniških destinacijah Škotov in Slovencev. Povedal mi je, da pozna nekaj ljudi, ki so že bili v Sloveniji, kjer pa sam še ni bil. Nato me je odpeljal pred šolo, kjer je bilo zbirno mesto za avtobus. Spotoma sva se ustavila še v supermarketu, tam sem nakupil nekaj hrane in porabil večino svojih preostalih funtov.
Ob devetih smo se torej pred šolo zbrali dijaki in profesorji iz Slovenije, Nemčije in Francije. Najprej smo se poslovili od naših gostiteljev, nato smo se z avtobusom odpeljali do glasgowskega letališča. Izmed vseh treh skupin smo imeli Slovenci let najpozneje, tako da smo eno uro časa, ki smo ga imeli do oddaje prtljage, lahko izkoristili za prigrizke in partije taroka.
Po oddaji prtljage, varnostnem pregledu in pol ure čakanja smo se končno lahko vkrcali na letalo za Amsterdam, ki je vzletelo ob pet do pol dveh po britanskem času. Čez približno uro in pol smo pristali v Amsterdamu in se izkrcali. Že čez eno uro smo imeli naslednje vkrcavanje, zato smo imeli na prehodu čez mejo prednost. Pohiteli smo do naslednjih vrat za vkrcanje in počasi odšli na letalo za Benetke. Tokrat sem sedel ob oknu in pogled od zgoraj na s soncem obsijane oblake je bil res veličasten.
Ko smo prispeli v Benetke, smo izvedeli slabo novico. Kar šest od desetih kovčkov nam niso dostavili. Med njimi je bil tudi moj. Slabe volje smo morali nato dolgo čakati v vrsti pred okencem, da smo lahko oddali osebne podatke. Ob osmih smo se nato z Go-optijem odpeljati proti Ljubljani. Na poti smo se vstavili še v Novi Gorici.
Okoli enajstih so me odložili na počivališču Lom, kjer se je zame zaključila ta zanimiva in zabavna izmenjava, ostali pa so se odpeljali do Ljubljane.
Matej Urbančič, 4. č
